Danes naj bi že približno štiri ure spal, saj sem že ves neprespan zehal kot nilski konj. Zadnji teden sem spal bolj malo, dve noči nazaj 3/4 ure in včeraj pet ur, za prej se pa niti ne spominjam več. Dela je torej preveč in se kar ne neha. Seveda, nimam v mislih tistega dela, za katerega dobim tudi plačo, ampak tisto, za katerega dobim le kakšen povrnjen strošek za kilometre in kako zahvalo. Naj bi bilo tudi to slednje veliko vredno, čeprav se včasih sprašujem, ali je ta aktivnost najbolj pametna odločitev. Zdaj poti nazaj ni več, zato nimam več kaj razmišljati. Danes nas je že 854 in Sindikat policistov Slovenije se iz dneva v dan bolj približuje reprezentativnosti.
No, da se vrnem za tri ure nazaj, ko bi moral iti ven v družbo, ampak sem se premislil. Bil sem tako zaspan, da bi zaspal že med vožnjo in se mi je zdelo najbolj pametno, da grem spat. Pa se je našel nekdo, ki me je znal pregovoriti. Zadnje dva meseca živim skupaj s svojim šestnajstletnim sinom, ki se je odločil, da bi kakšno obdobje življenja rad ponovno preživel v rodni vasi. Pravzaprav se je rodil v Kranju, ampak prvo polovico njegovega življenja je preživel prav tu. Priznam, da je življenje z njim postalo bolj pestro, saj sem tudi sam v zadnjem mesecu obnovil znanje fizike, imam redno prehrano, saj je vsakodnevno kuhanje spet postalo nekako logično opravilo, poleg vsega ostalega sem postal še njegov šofer, zaradi česar sem še bolj previden voznik. Ugotovil sem namreč, da se da voziti tudi bolj počasi in se s pametno vožnjo navsezadnje da prihraniti cel liter goriva na sto kilometrov. Za avtohtonega Gorenjca je to kar pomemben podatek.
Aja, spet sem odjadral čisto k drugim stvarem. Da nisem šel v posteljo, me je nekako pregovoril sin s ponudbo, da si skupaj ogledava film Angels & Demons. Mislil sem si ‘zakaj pa ne, če bo dolgčas, bom pa itak lahko zaspal zraven’. Predlagal sem še, da si razdeliva še liter sladoleda, katerega imava še od sobote, ko so ga brezplačno delili kupcem v TUŠu. Predlog je bil sprejet in ogledala sva si ta film in pojedla sladoled. Menda sladoled pomirja – vsaj tako sem videl v ameriških filmih, ko znajo pogosto pokazati tovrstno tolažbo. Sladoled je bil vsekakor okusen in se je lepo topil v ustih, pa tudi film je bil kar v redu. Glede na vso mojo utrujenost je bil to kar podvig, saj je pritegnil dobršno mero mojega zanimanja. Vmes me je poklical še šef in mi povedal, da mi jutri ni treba iti v službo in sem prost, saj bo na delo prišel kar sam. Malo se mi je stožilo po kar 90% dodatku za delo ob prazniku, ampak tudi denar ni vse. Verjetno ga šef bolj potrebuje. Včasih je čisto v redu biti tudi doma, saj me čaka že nekaj dni malo temeljitejše pospravljanje…
Ja, spet sem odjadral drugam. Tam pri sladoledu sem hotel »pojamrati«, da sem bil danes skoraj malo znerviran, ampak res čisto malo, saj se več ne pustim. Najprej me je spet ena od bivših hotela nekaj živcirati, ko mi je očitala, da se z menoj ne da nič dogovoriti, ampak kaj drugega od nje nisem niti pričakoval. Vedno naj bi bil jaz za vse kriv in res se je z menoj težko dogovoriti v mojo škodo. Res sem čuden, da se pa res ne pustim naplahtati za kako neumnost. Leta naredijo svoje in prinesejo tudi kako izkušnjo. Ampak ta pogovor niti ni bil tako grozen kot kasnejši, ko me je poklical nekdo iz službe, ki se je hotel tako na hitro »prijateljsko« pogovoriti z menoj. Po šestih letih sem namreč že drugič dobil tožbo na sodišču, ker so me takrat kar malo tako brez pravega razloga – ker mojemu šefu ni bil všeč moj nekoliko bolj demokratičen odnos do podrejenih, po daljšem šikaniranju in moji nepopustljivosti nazadnje le razrešili s položaja. Rečeno mi je bilo, da bi se dobila na enem malo bolj sproščenem pogovoru, enkrat tako na hitro v naslednjem tednu. Zakaj pa ne. Saj se mi ni težko pogovarjati. Kljub vsemu sem hotel malo podrezati, o čem konkretno naj bi tekla beseda. Nekako sem upal, da naj bi se že pogovorili o poravnavi – saj bi bil po šestih letih to že zadnji čas. Nazadnje sem le izvedel, da gre za pogovor pred komisijo, ki ima zaradi drugih obveznosti članov bolj malo časa, da se sestane. Zato naj bi me enkrat naslednji teden poklicali in jaz naj bi hitro pritekel na »prijateljski« pogovor. »Malo morgen«. Očitno hočejo speljati še postopek preverjanja moje sposobnosti za opravljanje dela na položaju, s katerega sem bil razrešen. Tega se niti ne bojim, saj sem prepričan, da so vsi argumenti na moji strani, sicer bi tak postopek izpeljali že pred šestimi leti. Seveda sem pojasnil, da to ni nekaj takega kot, da bi šel na pivo, ampak gre za prekleto resno zadevo in meni zelo pomembno. Kar šest let sem čakal na končno sodno odločitev, zato bom pričakoval kar uradno vabljenje, da sem bom na dogodek lahko pripravil in se ga lahko udeležil skupaj z odvetnikom. Saj to vse skupaj ni vredno prav preveč razlagati, ampak sem bil nekoliko šokiran nad tem, da lahko nekdo tako zlahka jemlje tako stvar in mi hoče nekako vcepiti v glavo, da bi se samo malo družili… Zdi se mi tako poceni, tako pocenjujoče, da bom še bolj pazljiv kot bi bil sicer. Po šestih letih, da bi se pustil? To pa že ne. Ta čuden odnos me je presenetil, ampak mi ni prišel do živega. Dobro se bom pripravil in opravil tudi s tem. Zakaj že pišem o tem? Aja, ker naj bi bil danes nekam čuden dan. Pametno bi bilo, da bi že spal, da se mi ne bo zgodilo kot včeraj, ko sem med pisanjem pritožbe za enega člana sindikata kar trikrat zakinkal ob računalniku. Najbolj smešno mi je bilo, ko sem se naslonil na tipkovnico, da se je vklopil alarm prenosnika in se hipoma prebudil. Zdaj, ko Kreslin na RTVSLO 2 poje v hrvaškem jeziku o jadranskem morju, je že res čas, da se odpravim v posteljo.
Pravzaprav sem nocoj hotel napisati, da je bil danes (zdaj že včeraj) zadnji dan šolskega leta in sem imel to srečo, da sem lahko sinovoma Luku in Anžetu čestital za uspešen zaključek. Dan pred tem je bil še posebej zanimiv, ko sem bil na podelitvi priznanj Gimnazije Šentvid. Ni ga denarja, ki bi lahko naredil te občutke, ki ga starš doživlja ob občutkih ponosa na svojega sina. V ušesih mi prav tako še vedno odmeva melodija iz prejšnjega tedna, ko smo poslušali Lukove improvizacije na koncertu. Zdi se mi, da iz tega fanta še nekaj bo. Drugo leto pa bo še bolj zanimivo, ko bo med šolske klopi prvič stopila tudi moja zlata rožica Lara. To bomo brali in pisali, da bo kar veselo. Malo jo že pogrešam. Jutri jo moram malo poklicati in jo povprašati, kako se ima kaj v čateških toplicah, kjer že ves teden uživa skupaj z babico in dedkom. Kar dogaja se in všeč mi je, da je tako… Ah, pa hotel sem napisati, da mi kar manjka tole bloganje. Saj bo kmalu več časa… Lahko noč.
Pa kam se je že spet skril ta daljinec, da izklopim televizor?
) 
Saj komaj verjamem, da se je to zgodilo tudi v resničnem življenju – premagal sem se in zmogel mojo prvo 21-ico, ki je bila premagana v Radencih. Skratka, moj moto ‘Kjer je volja, tam je pot.’ popolnoma drži. Ni šlo čisto po maslu, saj sem moral kar nekajkrat stisniti zobe in napeti zadnje atome moči, ampak nazadnje se je splačalo. Čas mi ni bil pomemben, važno je bilo samo, da pridem do cilja.
Še Anžeta so začeli zvijati krči, saj ga je tak tempo očitno še bolj utrudil, ko je tekal naprej in nato čakal mene, da sem ga dohitel. Tam nekje pri štirinajstih kilometrih sem tudi sam začel čutiti neke poskuse krčenja mišic. Zato sem tempo še upočasnil. Zdaj je Anže pospešil naprej proti cilju. Dogovorila sva se, da me tam pričaka s pijačo. Srečeval sem vsake toliko časa umagane tekače, ko so obležali ob progi in so jih oskrbovali reševalci. Rekel sem si, da je potem bolje, da grem še bolj počasi kot, da me odpeljejo. Vmes sem še kako rekel z drugimi tekačicami, da je bilo še prijetnejše. O tem, da je vroče in da se tudi počasi daleč pride. Torej, tako hudo spet ni bilo, da se ne bi dalo zdržati. Zadnje tri kilometre se je res že vleklo. Se mi zdi, da so malo narobe šteli te metre, saj se je meni zdel vsak meter dolg vsaj tri metre. Na mp3 predvajalniku sem nastavil malo bolj dinamično glasbo in ta me je pognala naprej proti cilju. Zanimivo je, da sem na koncu pritekel istočasno v ciljno ravnino z dekletom, ki sem jo medtem že kakih dvajsetkrat prehitel in kot kaže tolikokrat tudi ona mene. Ona je medtem ves čas tekla svoj tempo, jaz pa sem vmes malo počival. Pred ciljem smo tekli kot, da je šlo le za tek okoli domačega dvorišča, saj je bilo spodbujanja gledalcev toliko, da je bilo potrebno iztisniti še zadnje atome. Prej sem še mislil, da bom v cilju najprej čestital mojim sotrpinkam in sotrpinom, ki smo se približno skupaj prebijali čez celo progo, ampak sem po cilju gledal samo kam bi se vsedel, da malo predahnem. Na mojo žalost te možnosti ni bilo, zato sem se naslonil preko varovalne ograje, visel kot sprana brisača in iskal svež kisik. Ko sem prišel malo k sebi, sem le ragistriral Anžeta, ki mi je hitel čestitati in še nekaj drugih znanih obrazev, ki sem jih tu srečal po naklučju. Dobra stran je, če prideš v cilj bolj na repu, da ti čestita več ljudi. 
Kljub temu da sem se kar namučil, sem se počutil zelo dobro. V cilj sem res prišel med zadnjimi, ampak sem prišel. Človek zmore veliko več kot si misli in to sem si ponovno dokazal. Zdaj pa me je prijela lakota. Zagrabil sem tri banane, tri kose grenivke, tri plastenke vode in pest piškotov, ter se lotil premagovanja še te ovire. To mi je šlo še bolje kot tek. Verjetno zato, ker imam s tem več prakse kot s tekom. Vsedel sem se na robnik, ker se drugam nisem mogel. Organizator bi lahko poskrbel za kake klopi, ampak tudi pralni stroj dela čudeže, zato se nisem preveč sekiral, če sem bil po riti malo umazan. Sledil je odhod po obleko k avtomobilu. Noge me niso najbolj ubogale, saj so mi nagajali krči. Ob tem sem srečal tekača, ki je bil potolčen po kolenih in sta ga dva prijatelja skoraj nosila. Mislil sem si ‘jaz sem še dober’ in skupaj z Anžetom nadaljeval pot proti prikolicam z mobilnimi tuši, ki jih je pripeljala Slovenska vojska na prireditev. Prav neverjetno, kako praktična je lahko naša vojska in nazadnje s svojo opremo koristna tudi družbi. V vsaki prikolici so bili po štirje tuši s toplo vodo. Tuširanje je bilo več kot osvežujoče. Priznati moram, da so se s tem organizatorji kar odolžili, čeprav so bili skromnejši pri drugih stvareh in niso ponudili toplega obroka hrane in kakšnega bolj navdušoječega sponzorskega praktičnega darila. Ko sem zdaj doma malo bolj pogledal, sem ugotovil, da smo v vrečki dobili tudi sponzorski obesek za ključe, ki ima tudi skrito kopuco za zaščito pred dežjem, tri plastenke vode, vzorec energijskega napitka in nekaj reklamnih letakov. Na cilju me je pričakala medalja, po pošti pa poleg uradnega rezultata dobim tudi majico.
O temi šikaniranja in mobbinga sem že pisal na tem 
Ob delovanju različnih stresorjev se pojavljajo posledice – izgorelost (burn out – sindrom izgorelosti), ki se kaže v stanju polne čustvene, psihične in telesne izčrpanosti ob občutku izgube samospoštovanja in delovne neučinkovitosti. Takšne posledice se pojavijo pri uspešnih delavcih, ki so preobremenjeni. Ob pojavu izgorelosti ne zadošča le nekaj dnevni počitek prizadetega, ampak daljše okrevanje. Najpogostejši stresorji so:
Nekaj zanimivih povezav: 
Kateri poljub je najslajši? Ker skušam najti odgovor, kateri je najslajši poljub med žensko in moškim, sem odločil najprej odšteti tiste starševske poljube, ki so odraz starševske ljubezni. Prav tako je zelo čarobno, ko smo z osebo, s katero si že znamo deliti prijetne intimne trenutke, si zazremo v oči, začutimo neizmerno privlačnost in se poljubimo, ampak to je že spet druga zgodba. Poznamo še celo vrsto poljubov in razlogov zanje. O tistih, ki podžigajo strast, prav tako tokrat ne bom pisaril. Poljubljanje nas včasih celo zelo drago stane, saj čisto povsod tudi 
in zato je žal ostalo le pri tem poljubu. Kaj pa ukraden nekoliko bolj strasten poljub? Se mi zdi, da se ta ne zgodi. Ali je obojestranski ali pa je za nekoga lahko neprijeten in nekoliko na silo. Ukraden poljub naj bi bil odraz nečesa močnejšega od simpatije. Morda je to neka iskrica ljubezni, ki ima upanje, da vzplamti. Spomnim se tudi poljubov, do katerih v resnici ni nikoli prišlo, ko so bile le želje, vendar ni bilo prave korajže. Pri ukradenem poljubu je najbolje to, da je tako nepričakovan, da ne more biti niti zavrnjen. Ni časa za zavrnitev. Obotavljanje prav hitro povzroči zavrnitev in to nikakor ni dober občutek. Kdo pa je rad zavrnjen?
Šele takrat so se od nekod pojavili njegovi prijatelji in navzoče prepričali, da bodo oni poskrbeli zanj. Prej o njih ni bilo ne duha, ne sluha. Odvlekli so ga do prve klopce, ker ni biol sposoben hoditi. Nato so šli do naslednjih klopi in na koncu tudi sami obupali. Zdaj so poklicali pomoč in rešilec nazadnje ni odpeljal prazen iz Prešernovega trga. Na odru pa je prišla na vrsto njihova dobra “On je jaz”.
