Ne, nisem umrl. Niti nisem pozabil pisati. Samo malo bolj sem bil zaposlen z drugimi stvarmi, tako da sem včasih kaj napisal samo v svojih mislih in ne na papir ali na ta moj blog. V osnovi sem človek, ki rad polenari in si je zato težko predstavljati, da sem zadnje čase delal po cele dneve, včasih tudi noči in skoraj »pozabil« na vse ostalo. Tale blog sem kar malo pogrešal. Pravzaprav sem pogrešal, da kdaj pa kdaj kaj napišem. Sicer pravijo, da se človek zaposli zato, da pobegne pred resničnimi problemi. Ko sem zadnjič slišal za to »resnico« sem začel razmišljati, da je morda tudi pri meni tako. Morda sploh nisem želel toliko delati, da bi bil bolj uspešen, ampak sem se res zaposlil le zato, da bi pozabil na druge stvari, ki živijo v meni in me vsake toliko časa razjedajo po drobovju, malo po jetrih, zdaj po ledvicah, naslednjič kar po črevesju, ali pa se lotijo kar mojega želodca. Zato mi gre včasih ob vseh teh mukotrpnih mislih kar na bruhanje, saj je teža na moj želodec skorajda pretežka.
Odločil sem se, da to morijo spet malo presekam in moje delovne aktivnosti prepolovim na pol dneva. Tega bo za pol dneva čisto dovolj. Zdaj je na vrsti, da se lotim še kakšnega problema, ki že dolgo čaka na vrsto in me je potuhnjeno in vztrajno čakal, da se ga usmilim. Vmes pa si še vedno lahko privoščim kakšen skok k pisanju in razmišljanju o drugih bedarijah, ki se mi rojevajo v moji glavi. Današnji dan, ko me dež uspava kar v nadaljevanju vse od jutranjega dremeža naprej, je kot nalašč za nov začetek pisanja na blog.
Danes ob kosilu, ko sem za svojega vegetarijanskega sina ocvrl zelenjavne zrezke in skuhal grahov pire – še sreča, da me ne moti, da tudi na mojem krožniku ni kos mesa, je najina debata tekla o imenih in priimkih. Pogovarjala sva se o tem, kako je bila nekdaj moda, da so se »Ć-ji« spreminjali v »Č-je«, tisti drugi priimki v pristne slovenske in podobno. Zdaj pa je šel čas tako naprej, da je postalo moderno vse kar je »čefursko« in to celo med menda čistokrvnimi slovenskimi domorodci. Priimki se vračajo nazaj in s tem tudi subkultura, ki govori o še vedno nepretrgani popkovini z nekdanjo »Jugo«. Spreminjanje imen se mi zdi neumnost. Človek je to kar je in pripada neki zgodovini, rodbini in narodu, ne glede na poskus prikrivanja svojega porekla. Na glas sem razmišljal, da bi bili ljudje lahko vsaj toliko izvirni, da bi se spomnili nekih svojih imen, če že ne moremo imeti obstoječih plemenitih ali plemiških imen. Na misel mi je prišlo, da so najmočnejša imena kot so Jezus Kristus, Alah, Buda, Hare Krišna, ipd., ki povezujejo ljudi v vero in bi bila zanima kaka izpeljanka iz takih imen. Povezal sem Alah in Buda, iz česar je nastal Budalah. To bi bilo dobro za priimek. Sicer zveni malo arabsko, ampak se šliši zelo svetovno. Če ta »priimek« izgovoriš malo močneje, bi ga razumeli tudi v nekdanji »Jugi«. Potrebno je bilo sestaviti še ime. Na upravni enoti mi prav verjetno ne bi dovolili, da bi se imenoval Jezus, zato sem razmišljal, da bi v ime vpletel še grškega Zeusa. Nastalo je novo ime – Jezeus. Jezeus Budalah. Kako se kaj sliši? Ime in priimek sestavljena iz dveh nezemeljskih in dve zemeljskih bogov bi morala zadostovati za prodor za vsaj v Državni zbor Republike Slovenije. V meni bi združil inteligentne budiste, tradicionalno fanatične muslimane, nekaj krščanskih ovac in tiste, ki še verjamejo v antične bajke ter pripovedke o raju na Zemlji. Ko pa vprašam sina, kako mu zveni »Jezeus Budalah«, mi je kot iz topa odgovoril – »Džezva Budala«. Sledil je obojestranski krohot. Ateistom je verjetno težko verjeti v moč božjih ali božanskih imen. Če ne drugega, pa je vsaj zabavno.
Poskusil sem še z ženskim imenom, ki bi nekako označeval krščansko Marijo in judovskega boga Jahveja. Sinteza teh dveh imen je prinesla »Marijahve«. Zdelo se mi je kar zanimivo žensko ime, še posebej zato, ker bi posrečeno združevala mojo asociacijo na krščansko brezmadežnost in judovsko izdajstvo krščanskega preroka. Judovsko »gospodovo ime« menda še vedno uporabljajo tudi Jehove priče, zato ima ta povezava še dodaten in močnejši pomen.
Ker sem želel še malo preveriti na spletnih straneh, ali obstaja še kaka povezava s temi imeni, sem naletel na drugo božjo zapoved, ki govori »Ne skruni božjega imena.« Ker sem danes že naredil kar nekaj grehov, sem zaključil, da bi z mojim poimenovanjem v Jezeusa Budalaha živel v popolnem grehu. Zato sem se odločil, da ne bom tvegal in ostal raje pri svojem svobodnem, ne preveč božanskem ali plemiškem imenu. »Franci« naj bi v slovenskem prevodu menda pomenilo »svobodni«, kar je navsezadnje še vedno bolje, kot da bi bil v takšen prevedenem pomenu »čefur« – vsaj jaz sem bolj zadovoljen z žganci kot s čevapčiči. Kljub temu pa nobenemu nič nočem, samo da mi pustijo, da sem lahko jaz tisto kar sem rad in sem lahko jaz kolikor hočem.
Prav lepo se je voziti po naši avtocesti iz gorenjskega konca proti Šentvidu, če je odprt Šentviški predor in izvoz Šentvid. Ja, res prav lepo! Naravnost idilično. Skoraj dva tedna sem imel možnost uživati v tem in zelo hitro sem se spet razvadil, ko me je doletelo ponovno zaprtje Šentviškega predora. 
Me prav zanima, ali res niso mogli omogoči promet vsaj skozi en predor, da bi se vsaj malo premikalo vse skupaj in še bolj, ali bo ta zapora prometa trajala resnično le do 22. decembra. Takrat bo šlo veliko ljudi na dopust in bo morda vsaj zaradi tega zjutraj malo manj prometa. Slednje je glede na vse pretekle izkušnje bolj verjetno kot to, da so tokrat zadeli pravega izvajalca, ki ne bo zamujal in vgradil dovolj dobre materiale. Če bo šlo ponovno v zamudo, si bom morda tokrat le vzel čas in poskusil tudi z zahtevo po odškodnini od DARS-a – kar tako malo za šalo, da bom videl, kaj mi bodo odgovorili. Če ne drugega, pa bo treba pred predor nabiti še kako novo – tokrat kar digitalno obvestilno tablo, ki nam bo sporočala najbolj aktualne vremenske razmere v predoru, ter vremenski vpliv na splošno počutje voznic in voznikov. Menda bodo zaprtje predora izkoristili tudi za snemanje poučnih preventivnih filmov o vožnji skozi predor. Priliko bi lahko izkoristili tudi za snemanje novih slovenskih filmov – družinsko komedijo “Klistiranje Šentviškega predora”, znastveno fantastični erotični triler “Najbolj črna analna luknja” in domišljijsko psihično grozljivko “Zablode Šentviškega predora”.
V teh dveh mesecih velja omeniti tudi udeležbo na ljubljanskem polmaratonu. Spet sem “umiral” med tekom, podobno kot v Radencih. Na tek sem šel v bistvu brez treninga, samo z voljo. Tam nekje do petnajstega kilometra je šlo kar solidno, potem se je pa zgodilo tudi pričakovano. Po nogah so me začeli vleči neki krči, zato sem se malo shodil, zaužil nekaj tekočine in dextroze z magnezijem, kar me je za silo postavilo nazaj v tek. 
Počasi in z jekleno voljo sem prišel tudi do cilja, kar je bilo tudi v načrtu. Čeprav je bilo brez treninga vse skupaj malo noro, sem bil zadovoljen, da mi je ponovno uspelo potrditi, da je za prihod do cilja potrebno samo veliko volje. V življenju je potrebno vztrajati. Nekaj dni sem malo težje hodil okoli, ampak občutek je pa vseeno zelo dober.
Aja, ogledal sem si španski film v Kinu Vič, 
To ponavljanje ne vžge kot je bilo mišljeno, zato si mislim ‘Mat’r sem trd!’. Kot kaže imam še vedno premočno voljo, ali pa samo napačno kalibrirano. Moram zatreti ta odpor! Pri sosedih delavci medtem že delajo od ranega jutra in to na nedeljo! Medtem se je dvignil iz postelje tudi sin, ki je ob pogledu skozi okno ugotavljal na glas: »Glej delajo, čeprav je nedelja. Kam je šla morala tega sveta…?« in se smejal ob tem. Verjetno je imel v mislih, da se v okolju pretežno klerikalno usmerjenega prebivalstva to ne počne. Tudi ta izgovor bi bil soliden, če bi bil tudi sam s tem obremenjen.
Iz stare pošte prijateljici:
Prvi september. Za mnoge male glavice velik korak v življenju, ko prvič stopajo med šolske klopi. »Pru čru!« mi odmeva po ušesih. Mogoče bi bilo bolje če napišem »pruček čruček«, ampak se mi zdi, da tudi to ne bi razumel nekdo, ki ni stopil v prvi razred osnovne šole v deželici na sončni strani Alp. Slovenci smo se omislili te č-je in r-je, ki jih ne zna izgovoriti nihče drug. »Prvi črv!« se sliši čudno.
Nedeljsko popoldne v Ljubljani je lahko prav zanimivo. Presenetljivo polno ljudi. Ne preveč, ampak dovolj za opazovanje. Rad samo opazujem ljudi. Ko jih gledam, uganjujem od kod prihajajo, kakšna je njihova usoda, kaj jih je pripeljalo v ta delček sveta. Zadnjo nedeljo je bilo v Ljubljani veliko turistov. Všeč mi je ta utrip, ko lahko na ulicah ob Ljubljanici vidiš razne stojnice, glasbenike in umetnike, ki popestrijo staro mesto in ga naredijo še bolj zanimivega.
