Vsaka drobna lučka naj bo en nasmeh,
vsak nasmeh naj bo iz srca,
v vsakem srcu naj živi ljubezen,
vsaka ljubezen naj bo iskrena,
vsaka iskrena beseda naj vodi k zaupanju,
vsako zaupanje naj pomeni prijateljstvo…
*
Srečno 2010!
The Shentvid Black Hole
Prav lepo se je voziti po naši avtocesti iz gorenjskega konca proti Šentvidu, če je odprt Šentviški predor in izvoz Šentvid. Ja, res prav lepo! Naravnost idilično. Skoraj dva tedna sem imel možnost uživati v tem in zelo hitro sem se spet razvadil, ko me je doletelo ponovno zaprtje Šentviškega predora. DARS d.d. prosi voznice in voznike za razumevanje.
Vsako jutro se zapeljem od doma preko Vodic ali preko priključka iz smeri Letališča Jožeta Pučnika Ljubljana, da dostavim našega gimnazijca do Gimnazije Šentvid. Po službi ponovim to vožnjo, ter se vrnem nazaj na Gorenjsko. Ob normalnih razmerah traja vožnja dobrih petnajst minut, kar je bistveno hitreje kot, če bi se v Šentvid vozil iz drugega konca Ljubljane. Skoraj bi že rekel, da je privilegij živeti v tem koncu Gorenjske, tam pod Krvavcem, odkoder je ob idealnih razmerah vse tako blizu. Vendar nas je cel jesenski čas spremljala zapora izvoza Šentvid. Vprašanje je, če je bilo to res potrebno in ni bilo mogoče najti bolj primerno rešitev, saj ni videti, da bi bil ta del izvoza iz avtoceste kaj posodobljen, razen tega, da so pobarvane stene – če se ne motim. Ni videti, da bi gradnja novega priključka lahko kaj vplivala na ta izvoz. Tako sem preko jeseni preizkušal več variant vožnje, da bi prehitel gost jutranji promet. Hitro sem ugotovil, da preko izvoza Šmartno skozi Brod ni najboljša možnost. Na izvozu Brod je bila navadno gneča, zato sem se začel voziti do izvoza Koseze, zavil na levo, da sem prečkal avtocesto in zapeljal nazaj skozi tunel proti izvozu Brod. Res sem naredil dodatnih sedem kilometrov, vendar sem zato potrošil le dodatnih pet minut, da sem lahko zavil proti Šentvidu. Potem sem ugotovil, da je še hitreje, če zapeljem na izvoz Brod in se z malo telovadbe z vožnjo mimo čakajočih vozil usmerim nazaj v smeri proti Brodu in zavijem med tamkajšnje ulice, ter nekako po stranskih ulicah mimo Železniške postaje Šentvid prebijem do športne dvorane Gimnazije Šentvid. Kot plačnik vinjete sem medtem že prav resno razmišljal, da bi na DARS d.d. naslovil zahtevo, da bi mi zaradi tega, ker so zamujali z gradnjo, moj izgubljeni čas in dodatne stroške nadomestili s kako odškodnino. Nazadnje sem vseeno sprijaznil in se kar razveselil, ko so izvoz Šentvid končno dali v uporabo. Zdaj pa spet to! Včeraj je zjutraj še šlo, ker so predor menda zaprli šele ob deveti uri. Danes zjutraj pa je bil promet en sam zastoj. Čeprav sva bila z Anžetom kar zgodnja, je bilo že po radiu slišati prometna opozorila, da so na izvozu Šentvid in Brod že prometni zastoji. Prav tako opozorilo se je izpisalo tudi na “displayu” na avtocesti in logična odločitev je bila – izvoz Šmartno. Kakšna napaka! Po moje je bilo to najslabše kar sva mogla izbrati. Po šestindvajsetih minutah pomikanja za dolžino enega avtomobila na vsakih pet minut, sem postajal že kar nervozen. Glede na takšno napredovanje je kazalo, da bo potrebno vsaj še eno uro, da se prebijeva z mojim gimnazijcem skozi to gnečo. Medtem sva opazovala, kako nekateri nestrpni vozniki vozijo kar v enosmerno ulico, da bi presekali pot in prehiteli čakanje. Na glas sem začel premišljevati, da bi prej prišel do šole peš kot z avtom – kar je opogumilo tudi Anžeta, da je razumel namig, zbral moči in predlagal, da obrnem, medtem ko bo on res nadaljeval pot peš. Tako bi morda še celo ujel šolsko preduro. Če bi čakala še naprej, pa bi bilo vprašanje, če ne bi zamudil celo prihod na pouk, ja sem pa že zdaj rahlo zamujal v službo. Izkoristil sem rdečo luč na semaforju v daljavi in počasi varno prehitel kakih dvesto metrov stoječih vozil, da sem zavil na levo v križišču pri Merkatorju na Brodu. Anže jo je ubral naprej peš po potki proti šoli, jaz pa sem obrnil nazaj proti avtocesti. Ko sem se vozil v nasprotni smeri, se je medtem že nabrala takšna kolona vozil, da so se mi že kar smilili vsi ti ljudje. Si kar mislim, kako se mora DARS-ovcem kolcati navsezgodaj zjutraj, ko jih vsi ti ljudje pošiljajo tja odkoder so prišli na svet.
Zdaj že delam načrte za jutri. Mislim, da bom tokrat poskusil preko Mengša in Trzina, ter zapeljal skozi Črnuče naprej po “nemški cesti” do Šentvida. Če ne bo šlo tako, grem v ponedeljek še naprej na obvoznico in nato na izvoz na Celovško v smeri proti Kranju. V to smer po Celovški ne bi smelo biti prevelikega prometa. V kolikor se še ta varianta ne bo obnesla, se bo moral naš dijak začeti voziti z vlakom. Dostavil ga bom najverjetneje do Medvod ali Kranja, tako da bo lahko spoznaval še nove šolske poti.
Me prav zanima, ali res niso mogli omogoči promet vsaj skozi en predor, da bi se vsaj malo premikalo vse skupaj in še bolj, ali bo ta zapora prometa trajala resnično le do 22. decembra. Takrat bo šlo veliko ljudi na dopust in bo morda vsaj zaradi tega zjutraj malo manj prometa. Slednje je glede na vse pretekle izkušnje bolj verjetno kot to, da so tokrat zadeli pravega izvajalca, ki ne bo zamujal in vgradil dovolj dobre materiale. Če bo šlo ponovno v zamudo, si bom morda tokrat le vzel čas in poskusil tudi z zahtevo po odškodnini od DARS-a – kar tako malo za šalo, da bom videl, kaj mi bodo odgovorili. Če ne drugega, pa bo treba pred predor nabiti še kako novo – tokrat kar digitalno obvestilno tablo, ki nam bo sporočala najbolj aktualne vremenske razmere v predoru, ter vremenski vpliv na splošno počutje voznic in voznikov. Menda bodo zaprtje predora izkoristili tudi za snemanje poučnih preventivnih filmov o vožnji skozi predor. Priliko bi lahko izkoristili tudi za snemanje novih slovenskih filmov – družinsko komedijo “Klistiranje Šentviškega predora”, znastveno fantastični erotični triler “Najbolj črna analna luknja” in domišljijsko psihično grozljivko “Zablode Šentviškega predora”.
Ali bo Šentviški predor dejansko ponovno odprt najpozneje do 22. decembra 2009 kot napoveduje DARS d.d.? Dajmo se presenetiti. Sprašujem se, kdo bi končal z deli šele na torek, če pa je lepše končati z delom na petek in imeti še prost vikend? Torej, jaz bom optimist in napovedujem, da bo predor ponovno odprt – če se ne bo izkazalo, da ga je potrebno zgraditi na novo, v soboto, 19. decembra 2009. No, zdaj pa naj gredo moje besede še v božja ušesa!
Po dveh mesecih
Končno! Že dva meseca je mimo, odkar sem prilimal sem zadnji prispevek. Kar manjkalo mi je že, da napišem kaj novega. V teh dveh mesecih se je zgodilo tako veliko stvari. Skoraj ni bilo časa za pisanje. Nekaj sem začenjal s pisanjem in ničesar nisem napisal do konca. Kot kaže bo moralo nekaj zapisov počakati na boljše čase. Še težje je, ker vem, da ne morem prav vsega napisati za objavo kar bi rad. Nikogar ne bi želel izpostaviti, še manj, da bi bil do koga žaljiv. Zato bom poskušal nadaljevati v svojem stilu in pretežno pisati o sebi. Ponavadi rad pišem, ko potrebujem neko sprostitev, ko sem žalosten ali vesel, ko se mi nekaj zgodi, kar vpliva na moje življenje. Zdaj bi bilo lahko tem za pisanje kar precej.
V teh zadnjih dveh mesecih je bilo ogromno takih trenutkov, ko bi rad zapisal kako moje razmišljanje. Večino časa sta mi vzeli dve stvari – sindikat in služba, pravzaprav to sta zdaj kar moji obe službi. Skupaj mi jemljeta čas preko celega dneva, delo se pogosto zavleče tudi v noč in me spremlja na vsakem koraku. V bistvu je zdaj sindikat tisti, ki mi vzame celo več časa kot služba. Pri sindikatu je bilo v zadnjem času kar nekaj odmevnih in pomembnih zadev, ki so terjale veliko aktivnosti. Na 5. oktobra smo se šli “Dan za premislek” in organizirali opozorilni protest. Čez mesec dni smo postali že reprezentativni sindikat. Nekaj nastopanj v medijih, sestankovanja, reševanje težav članov, veliko pomembnih majhnih in večjih uspehov. Postali smo preveliki za amaterstvo in dihamo že na škrge. Tempo je prehud in se takšen način dela že predolgo vleče, tako da bo skorajšnja pogodba z delodajalcem o sindikalnem delu rešila trenutno zagato. V službi prav tako še držim zahtevani nivo in mi kar dobro gre. V zvezi s službo pa se mi je zgodilo še nekaj za mene zelo pomembnega. Po šestih letih in pol sem navsezadnje le uspel in dokazal, da se mi je zgodila krivica in sem bil nezakonito ter brez tehtnega razloga razrešen iz položaja komandirja Policijske postaje Kranj. Vsa podtikanja, poniževanja in diskreditiranja pred javnostjo so zdaj zavržena. Nikoli se mi ni tožilo po položaju. Bolelo me je, da si mi je zgodilo nekaj, česar nisem zaslužil in je bilo izpeljano na način kot, da sem najslabša smet kar jih je kdaj bilo. Čeprav je vsa zgodba že malo odmaknjena, je zmaga kljub vsemu zelo sladka. Zelo dober občutek je, ko lahko vsem pogledaš v obraz in se jim posmejiš. Besede niso potrebne. Zdaj čakam še na epilog. Nikamor se mi ne mudi. Na nek način sem še hvaležen, da je tako, saj bi v teh letih težko prihranil toliko denarja, da bi zdaj dokončal mojo novogradnjo. Za streho bo moralo biti in verjetno še za kaj zraven. Ta moja novogradnja že skoraj starogradnja. Moje skorajšnje prekletstvo, ki ga niti ni bilo treba, povezano z neko preteklostjo upov in iskanj, ki so se ob srečanju z realnostjo razblinila kot milni mehurček. Življenje prinese veliko dobrega in veliko slabega. Marsikaj se je moralo zgoditi, da sem se naučil veseliti dobrega, ki je in ki prihaja, da se vse manj ukvarjam s slabim in preteklim. Zdaj se z gradnjo še ni izšlo in jo bo treba nadaljevati spomladi. Takrat bo več časa za to in se mi zdi, da se bo nabralo tudi že veliko volje.
V teh dveh mesecih velja omeniti tudi udeležbo na ljubljanskem polmaratonu. Spet sem “umiral” med tekom, podobno kot v Radencih. Na tek sem šel v bistvu brez treninga, samo z voljo. Tam nekje do petnajstega kilometra je šlo kar solidno, potem se je pa zgodilo tudi pričakovano. Po nogah so me začeli vleči neki krči, zato sem se malo shodil, zaužil nekaj tekočine in dextroze z magnezijem, kar me je za silo postavilo nazaj v tek. 
Počasi in z jekleno voljo sem prišel tudi do cilja, kar je bilo tudi v načrtu. Čeprav je bilo brez treninga vse skupaj malo noro, sem bil zadovoljen, da mi je ponovno uspelo potrditi, da je za prihod do cilja potrebno samo veliko volje. V življenju je potrebno vztrajati. Nekaj dni sem malo težje hodil okoli, ampak občutek je pa vseeno zelo dober.
Zgodilo se je še sto drugih stvari, ampak nekaj je bilo še zelo pomembnih zame. Vmes sem razčistil še nekaj pomembnih stvari, ki so me že najedale nekaj časa. Med vsem dogajanjem mi je nekako uspevalo vijugati še s časom, ki ga preživljam z mojimi sončki – Laro, Lukom in Anžetom. Z Anžetom imava prav hudo življenjske in modre pogovore, tako da sva včasih že kar preveč pametna za svoja leta. Vsakodnevno njegovo prevažanje v šolo in iz šole – tako da včasih to relacijo proti Ljubljani prevozim tudi štirikrat dnevno, prinese tudi najine zanimive pogovore, tako da drži, da se v vsaki stvari najde kaj dobrega. Luka je medtem začel še trenirati košarko in komaj čakam, da ga grem pogledat na kako tekmo. Lara zna biti zadnje čase kar malo zahtevna, ampak se znava uglasiti in najti pravo pot do dobrega odnosa. Ni vedno lahko biti očka, verjamem pa, da je še veliko težje biti otrok staršev, ki niso več skupaj. Pa še ta šola! Toliko veselja je bilo, ampak še ne šest let staremu otroku je verjetno težko dojeti, da ne gre več samo za igro, ampak za čisto “tazaresne” stvari. Se mi zdi, da je vse to kar malo prezgodaj za naše malčke.
Najedalo pa me je nekaj drugega. Biti sam ali biti z nekom zato, da nisem “sam”? Ta “nekom” naj bi bila ženska, ki naj bi bila z menoj tudi zato, da je z nekom. In se človek začne spraševati, ali ima smisel riniti v nekaj na silo. Odgovor se najde zelo hitro, ali vsaj slej ko prej. Vprašati sem se moral samo, kako se bolje počutim. Kaj mi je bolje? Ob vsakem izpraševanju samega sebe sem prišel do odgovora, da me to, da sem z neko osebo, zato ker je prijazna in mi z njo ni nič hudega, ne zadovoljuje. Pravzaprav me tak odnos spravlja še v položaj, ko sem sam sebi zazdim grd, čeprav sem odkrit in ne skrivam kaj čutim. Zato sem se v teh dveh mesecih odločil, da takšne zgodbe niso več za mene. Žal mi je, če sem dajal lažno upanje. Če bi se moral, kateri osebi opravičiti, se opravičujem. Nikogar nisem želel prizadeti. Za sebe dobro vem, da nisem tako “sam”. Okoli mene je veliko ljudi, ki me delajo dobre volje in so mi na voljo, ko potrebujem njihovo prijateljstvo. Žal mi primanjkuje pravega časa za vse, s katerimi bi rad delil nekaj trenutkov. Moram si vzeti čas za to. Upam, da bo kmalu bolje in bom imel več časa na voljo za sebe in tiste, s katerimi se rad družim. Tisto kar obljublja nekaj več, sam želel že prestaviti v neko nedoločeno prihodnje obdobje in pustiti, da se zgodi, ko se bodo pokrile prave zvezde. Pa se je prec zgodilo. Ne vem, ali je to sreča, ali usoda, saj planirano ni bilo ničesar. Kaj pa mislim? Saj se tega ne da planirati. Upam, da gre tokrat zares, brez “bremz” in vprašanj, s kako veliko “šeflo” se sme zajemati… Ko o najinem življenju razglabljava z mojim sostanovalcem, se mi smeji in pravi, da mu je všeč, da se zabavam. To, da mi pravi, da se zabavam, mi ni bilo preveč všeč, zato popravi stavek in pravi: “Všeč mi je, če si srečen.”
Ali je to sreča? Včeraj je bil res čuden dan. Vsaj štirikrat sem se za las izognil prometni nezgodi. Trikrat sem razmišljal, kako drugi vozijo. Četrtič pa sem se ustavil in si na glas rekel: “Ej, saj izgleda, da z drugimi ni nič narobe! Jaz sem danes problem!” Mislim, da sem imel kar veliko srečo, da se ni zgodilo nič resnejšega. Razmišljam, ali je ta koncentracija popustila, zaradi preutrujenosti, ali je v igri še kaj hujšega. Ja, res je. Pretekli teden sem spal le po nekaj ur. Nekaj zaradi dela, nekaj zaradi mene samega, ker…, ja, ker sem kot kaže preveč zmeden. Preveč sem zamišljen. No, v soboto sem bil tako utrujen, da se mi je spalo med vožnjo in sem se opomnil, da ne smem ogrožati mojih otrok. Zato sem na poti proti domu predlagal, da se ustavimo in da gremo v trgovski center v nabavo, kjer bi se ob tem malo shodil in prišel k sebi. Ob vstopu v trgovski center nas je pozdravilo živahno dogajanje, ki se je odvijalo na temo preventive v cestnem prometu. Pozdravil sem kolege v modrem in si z Laro, ter Lukom ogledoval, kaj vse predstavljajo in prikazujejo. Kar hitro sem bil povabljen na preizkus z alkotestom, kamor me je povabila zelo vztrajna mladenka. Nič ni pomagalo, da sem pojasnjeval, da sem iz Policije in da poznam te stvari, ter da nima smisla, ker tako ne pijem… Saj mi je postalo kmalu jasno, zakaj je bila tako vztrajna. Ker sem bil utrujen in nenaspan, sem imel malo bolj vlažne in rdeče oči, tako da sem verjetno izgledal kot kak kronik. Po videtu sodeč sem bil primeren kandidat za blamažo. Seveda, pokazalo je 0,00 promila alkohola v krvi. Zato sem rekel na glas: “No, poglejte! Lepo sem povedal, da nisem nič pil, pa mi niste verjela!” Pa me je zabila nazaj: “Tu ne gre na lepe oke! Saj sami veste, kako je to. Enim pokaže že zjutraj…” Ja, eni imajo res take težave, jaz vsaj teh nimam, sem si mislil. V soboto je šla vožnja navsezadnje kar dobro in nisem nikogar ogrožal. Včeraj pa me je bilo na koncu že strah samega sebe in sem za trenutek že pomislil, da bi bilo najbolje kar zaključiti z vožnjo in prepustiti volan sopotnici.
Aja, ogledal sem si španski film v Kinu Vič, Zlomljeni objemi. Film je po mojem mnenju vreden ogleda, v kolikor ima gledalec rad filme z vsebino. Meni je bil všeč kar dvojno, iz dveh razlogov. Drugega razloga tukaj ne bom navajal, pa tudi ni razlog glavna igralka Penelope Cruz – čeprav je luštna in še bolj znana iz lanskega filma Vicky Cristina Barcelona.
Danes se peljem v službo nekaj pred dvanjasto in grem iz službe okoli dvajsete, zato bodite prijazni in ostanite ob tistem kritičnem času tam kjer ste… 
Kompliciran “life”
Ko sem se današnje jutro še pred službo vračal iz Ljubljane, sem skoraj zgrešil odcep Kranj-Vzhod, čeprav bi moral zapeljati iz avtoceste že po odcepu Brnik. Preveč razmišljam. Nasmejal sem se samemu sebi in pomislil, da je še dobro, da se nisem zapeljal do Karavank. Po ušesih mi je še kar odmevala glasba, ki jo je kake pol ure pred tem vrtela moja priljubljena radijska postaja, »…this life is so complicated, until we see it through the eyes of a child…«. Madona, pa še res je! Če bi znali gledati skozi oči otroka, bi bil svet veliko lepši in preprostejši. Tako pa se znajo že naše lastne misli zapletati, kaj šele naša dejanja z nameni drugih ljudi. Če le ne bi tako komplicirali in iskali vedno neke odgovore na tisoč vprašanj. Kako bi bilo enostavno samo živeti. Ja, dan je takšen, kakršnega si narediš in življenje je takšno, kakršno si narediš.
Pred menoj je naporen teden. Pri tem ugotavljam, da v tem času skoraj nimam prostora, samo za sebe. Zato si bo treba čas vzeti. Za danes sem si že naredil načrt. Takoj po službi grem na tek. Pripraviti se bo treba na ljubljanski polmaraton. Skrajni čas je že za priprave, drugače bo to prevelik zalogaj. Vem, da mi bo koristilo in okrepilo mojega duha. Iz izkušenj mi je znano, da tek dobro prezrači dušo. Danes se bom lotil poti po PST od Koseškega bajerja do Dolgega mostu in nazaj. To bo ravno pravšnja razdalja za začetek. Morda bom vmes obujal kake spomine, ko bom že tekel po Poti spominov in tovarištva, ali pa le poslušal glasbo, ki mi bo narekovala tempo. Začel bom okoli tretje in ena ura bo ravno prav, da bom četrt čez četrto pri Gimnaziji Šentvid, ter opravil dogovorjeni prevoz do doma. Prav veselim se tega dela sončnega dne, ko se bom lahko počutil čisto svobodnega med drevoredi.
Vremenarji pravijo, da bo do četrtka še toplo in sončno, zato je treba ujeti še kakšen topel žarek. Upam, da so se meteorološki izračuni narobe izšli in se bo lepo vreme podaljšalo še preko vikenda. V teh dneh ljudje kar hitijo v gozdove nabirati gobe. Morda bi preko vikenda naredili prav to. Če ne bo dežja, bom otroke peljal na sprehod po gozdu. Morda bomo srečali tudi kakega “jurčka”. Dobro se spominjam mojih otroških dni, ko smo v kompletu – cela družina, hodili skupaj nabirati gobe. Pred začetkom je oče objavil nagrade po kriterijih: »Kornet dobi tisti, ki bo našel največjega in tisti, ki bo našel največ jurčkov in tisti, ki jih bo našel največ skupaj!« Danes se samo za kornet (sladoled) ne bi premaknil noben otrok več. Vse te malenkosti so postale tako samoumevne, da bi bilo že nenavadno, če ne bi kar pripadale. V tistem času pa mi je bila to res nagrada in nekako so se do konca nabiranja gob pravila vedno tako prilagodila, da smo bili nazadnje vsi udeleženci tekmovanja prejemniki nagrad. Bili so to lepi časi in redki trenutki – razen nedeljskega kosila, ko je bila naša družina resnično skupaj. Mislim, da je bilo to najboljše od vsega skupaj.
Neskončna moč odlašanja
Pravijo »Če se mora, ni težko!«.
Pa to res drži? Pri meni ne. Če se nekaj mora, je res težko. Prav težko se pripravim, da bi opravil tisto opravilo, do katerega mi ni, ki mi smrdi in se ga izogibam, se mu upiram in iščem izgovore, da bi prav to opravilo še enkrat preložil. Pa mi pride na misel ‘Kar lahko storiš danes, ne odlašaj na jutri!’ in smo spet tam, kjer je skregano z mojo logiko prelaganja neprijetnih obveznosti. Ne vem, kako enim to uspe. Priznam, da me potem muči slaba vest in me še preganja, ampak dokler res ni treba…
Res občudujem ljudi, ki znajo iti preko tega in ne čakajo na »death line«, ko ne ostane več druge možnosti. Sicer je potem to vedno tako, da je na koncu vseeno dobro, le precej stresno izpade vse skupaj. Dobro vem, da bi bilo vedno lažje pravočasno narediti nek plan, se ga držati in na bolj prefinjen način zmagati na polni črti. Tako v bistvu včasih prav tekmujem s samim seboj, da bi našel še vsaj sto drugih opravil in jih opravil z odliko. Zdaj premišljujem, kako gre drugim ob takih situacijah in ugotavljam, da imam okoli sebe podobne ljudi. Morda gremo podobni res skupaj. Ko o tem potožim na glas, me sliši sin in pravi: »To je tako kot sem jaz vse do konca odlašal s fiziko.«
Potem se spomnim prijateljice, ki je lovila zadnje minute za oddajo poštne pošiljke, da bi bil spis še oddan v roku. Pomislil sem na prijatelja, ki mi je razlagal, kako je celo poletje odlašal z nekim domačim opravilom in potem še na drugo prijateljico, ki je rekla, da je zaradi odlašanja že na tesnem z roki v službi in bo morala delati cel vikend, da jih ne bo zamudila. Če dobro premislim, bi lahko našel kar precej podobnih primerov. Nekako sem se potolažil, da nisem edini takšen primerek. Zato sem začel razmišljati, da je to mogoče prav velik problem tega človeštva in bi lahko o tem še kaj zanimivega našel na spletu. In res! Na straneh Hipnoza in hipnoterapija sem našel lepo razloženo, kakšno vedenje je odlašanje. Pravzaprav sem v tem našel tudi delček sebe. Precej všeč mi je postalo poglavje Avtohipnoza, saj hipnotične seanse niso zastonj, zato ima samohipnoza tudi finančne prednosti. Če sem čisto natančen, sem tudi ta prispevek napisal, da bi še malo odložil moje “težko” opravilo. Zato sem začel ugotavljati, da je sedaj pa res že skrajni čas za avtosugestijo – samo poglobiti se moram v hipnotično stanje in si v njem izreči potrebne sugestije. Sem že začel: »Grem delat…, grem delat…, delal bom z lahkoto…, grem delat…, ko bom opravil delo, se bom počutil krasno…, grem delat…«
To ponavljanje ne vžge kot je bilo mišljeno, zato si mislim ‘Mat’r sem trd!’. Kot kaže imam še vedno premočno voljo, ali pa samo napačno kalibrirano. Moram zatreti ta odpor! Pri sosedih delavci medtem že delajo od ranega jutra in to na nedeljo! Medtem se je dvignil iz postelje tudi sin, ki je ob pogledu skozi okno ugotavljal na glas: »Glej delajo, čeprav je nedelja. Kam je šla morala tega sveta…?« in se smejal ob tem. Verjetno je imel v mislih, da se v okolju pretežno klerikalno usmerjenega prebivalstva to ne počne. Tudi ta izgovor bi bil soliden, če bi bil tudi sam s tem obremenjen.
‘Gremo še enkrat!’ sem pomislil. Spet sem začel: »Grem delat…, grem delat…, delo me bo krepilo…, grem delat…, ko bom delal, bom užival…, grem delat…, ommmmmmmmmm…«
Samoumevna domneva
Včeraj sva imela s sinom debato o tem, da bi bilo nekje v prihodnosti čisto v redu, če bi se lotila kakega podjetništva. Ideja je postala še posebej aktualna, ko sem letošnje leto – skupaj z vsem dopustom, praktično zabil za sindikat in poslušal sinove očitke, da bi v tem času lahko postavil na noge že svojo firmo. Čeprav je »le« srednješolec, ki sanja o tem, kako bi bilo super, če bi lahko na leto zaslužil kakih 100.000 € in mu ne bi bilo treba v trgovini študirati za vsakih 5 €, sem mu dal kar prav. Tako bo to verjetno eden izmed izzivov prihodnosti – postaviti na noge firmo, v kateri bo dovolj prostora za naju oba in morda kasneje za še kakega otroka. Saj ne, da bi silil otroke k delu, ampak v mislih sem imel čas, ko odrastejo. Za začetek se niti ne bi šli kaj velikega, ravno toliko, da se da nekaj zaslužiti poleg vsega za kakšen priboljšek in da ne bi bilo potrebno iskati študentsko delo kje drugje. Potem sva razmišljala o tem, kaj bi se dalo delati, pri čemer ne bi bilo treba imeti prav veliko kapitala za vložek, ker ga seveda ni razpolago. Predstavil sem mu mojo zadnjo idejo, ki pa je prav zaradi finančnih razlogov malo tvegana. Zato sva pustila, da se ideje še pojavijo in dozorijo do prihodnje pomladi. Za zaključek sem na glas rekel, da se bo treba spomniti nečesa, v čemer sva dobra, ob čemer bi se imela v redu in bi to rada delala.
Danes pa sediva za mizo in uživava v sladoledu, ko mi sin reče, da se je spomnil, s kakšnim poslom bi se lahko jaz ukvarjal. Z zanimanjem sem ga pogledal in z vso pozornostjo čakal, kaj mi bo povedal. Nato se je nasmehnil in končno le povedal : »Lahko bi delal otroke.«
Nasmehnil sem se tudi sam in pomislil na svoje tri otroke, saj so se mi vsi trije kar dobro posrečili. »No, ravno tega se ne bi šel,« sem mu odgovoril in se mu posmejal nazaj.
Debata bi šla lahko v pozabo, če me ne bi čez nekaj časa začelo nekaj glodati. Popolnoma razumem, vsi zahtevani parametri so bili izpolnjeni. V delanju otrok sem bil uspešen, celo nadpovprečen, pri tem sem se imel v redu in priznati moram, da mi pri tem ni bilo nič hudega. Vendar po mislih se mi je začelo poditi nekaj drugega. Kaj pa če je to mislil za sebe in ne za mene? Postal sem malo nervozen in se odločil, da ga moram takoj vprašati, če ima na zalogi kaj kondomov. Zato sem kar takoj proti njemu prav resno ustrelil s tem vprašanjem, da čim prej razčistim z zadevo. Zadovoljen sem bil z njegovim odgovorom. Potrdil mi je in zatem sem lahko pomirjen živel naprej… Saj je samoumevno, da bi jih tudi uporabil, če bi že bila sila, a ne? 
Na direkt
Iz stare pošte prijateljici:
“…Rekla sva na direkt. Lahko napišeš kar te je volja. Ne bom ti nič zameril… Jaz sem po naravi najraje odkrit in iskren, zato bom tvoje besede spoštoval. To ne pomeni, da bom tudi ravnal tako kot bi ti. Veš, jaz bi marsikdaj ravnal drugače, če bi poslušal le svojo pamet, vendar vem, da so čustva nekaj drugega, da jih pamet ne more voditi…, čustva prihajajo in odhajajo sama od sebe, pamet je tista, s katero se odločamo, ali bomo ta čustva sprejeli ali jih bomo zanikali…”
Prvič v šolo
Prvi september. Za mnoge male glavice velik korak v življenju, ko prvič stopajo med šolske klopi. »Pru čru!« mi odmeva po ušesih. Mogoče bi bilo bolje če napišem »pruček čruček«, ampak se mi zdi, da tudi to ne bi razumel nekdo, ki ni stopil v prvi razred osnovne šole v deželici na sončni strani Alp. Slovenci smo se omislili te č-je in r-je, ki jih ne zna izgovoriti nihče drug. »Prvi črv!« se sliši čudno.
Letošnje šolsko leto imamo tudi pri nas prvošolko. Tega se je tako veselila, da je zadnje leto govorila skoraj samo še o tem, da gre kmalu v šolo. V čisto »tazaresno« šolo. Zaradi prostorske stiske v vrtcu, je že prej hodila vsakodnevno v prostore »taprave« šole, tako da je pripravniško dobo že predčasno opravila. Potihoma upam, da je takšno veselje še dolgo ne bo minilo. Vesel bi bil, da bi rada hodila v šolo tudi takrat, ko se bo končala igra in bodo prišle tudi ocene. Verjetno ne bodo same petice. Osebno mi niti ni najpomembneje, kakšen bo končni uspeh na koncu šolskih let, na koncu šolanja. Ni mi tako pomembno, ali bo naša prvošolka nekoč postala zdravnica, odvetnica, frizerka,vremenoslovka ali policistka. Rad bi le, da ji bodo zvezde naklonjene toliko, da se bo v življenju veselila vsaj petino tistega kot ji je prinesel veselja prvi šolski dan. Rad bi, da se bi znala vedno veseliti in vedno najti nekaj, kar ji bo privabilo nasmešek. Rad bi, da bo v šoli toliko uspešna, da bo lahko uresničila svoje sanje.
Šola je res pomembna stvar v življenju. Znanje, ki ga pridobimo v šoli, nam lahko omogoči, da postanemo v življenju tisto kar si želimo. Šola še zdaleč ni vse, ampak brez nje ne gre. Pomembno je, da v tem času ugotovimo, kaj nas zanima, odkrijemo naše talente in jih čim bolj obogatimo z znanjem. Medtem imamo dovolj časa, da najdemo prijateljstva, prvo šolsko ljubezen, se preizkusimo v športu, ali se naučimo igranja glasbenega inštrumenta in se navsezadnje naučimo premagovati tudi prve poraze, ko se vendarle ne zgodi čisto vse tako kot bi mi radi. Šolamo se velik del življenja in ko že mislimo, da je tega dovolj, nas začne šolati življenje samo. Zato je šola pomembna priprava na naše življenje, ko moramo prevzeti vso odgovornost za naše uspehe in neuspehe sami.
Lara, tebi želim, da bi imela vedno tako vesel obrazek kot na tvoj prvi šolski dan. Vem, da to ne bo čisto vedno, zato boš takrat, ko bo hudo, imela tudi nas, ki te imamo radi.
V nedeljo ob Ljubljanici
Nedeljsko popoldne v Ljubljani je lahko prav zanimivo. Presenetljivo polno ljudi. Ne preveč, ampak dovolj za opazovanje. Rad samo opazujem ljudi. Ko jih gledam, uganjujem od kod prihajajo, kakšna je njihova usoda, kaj jih je pripeljalo v ta delček sveta. Zadnjo nedeljo je bilo v Ljubljani veliko turistov. Všeč mi je ta utrip, ko lahko na ulicah ob Ljubljanici vidiš razne stojnice, glasbenike in umetnike, ki popestrijo staro mesto in ga naredijo še bolj zanimivega.
To nedeljo je bilo potrebno Anžeta peljati v Ljubljano, da se dobi z družbo, zato sva se z Laro odločila, da se samo malo sprehodiva ob Ljubljanici in greva na sladoled, če sva že tam. Potem, ko sva kar hitro našla primerno parkirno mesto, ki se ga na nedeljo bistveno lažje najde, sva se usmerila proti Prešernovemu trgu. Med potjo sva se že ustavila pri prvem sladoledarju in se oborožila s kepicami. Po pizzi namreč tekne tudi posladek in tudi sprehod, da se hrana malo uleže. V popoldanskem času le še nekaj posameznikov vztraja s stojnicami in zadnji, ki so na ogled prinesli svoje starine, že pospravljajo svoje imetje. Dopoldan je sprehajalcev nedvomno več, saj bolšji sejem vedno pritegne dovolj radovednežev. Naredila sva nekaj manjših krogov preden sva od sedeža Univerze v Ljubljani, kjer sva v bližini parkirala najino prevozno sredstvo, prišla do Prešernovega trga. Tam naju je prijetno presenetil možakar, ki je zelo lepo igral najbolj znane glasbene klasike na kozarce z vodo. Zbrani turisti so mu po vsaki melodiji navdušeno ploskali in ga nagradili z drobižem. Vsaj mislim, da je bil drobiž, saj je bilo slišati žvenket kovancev. Turisti se bodo prav gotovo zapomnili tega »slovenskega« umetnika, ki je prišel v Slovenijo iz »bog ve kod«. Nato sva nadaljevala pot ob Ljubljanici. Zanimivo je, da se je možakar pri stojnici s kičem odločil, da bo pospešil prodajo s svojim petjem ob igranju kitare. Ostareli glasbenik in prodajalec je jamral neko ljubezensko uspešnico v angleškem jeziku. Tudi tokrat sem bil radoveden, od kod ga je pot pripeljala v Ljubljano, saj se mu je nekako videlo, da ni ravno domačin. Nisem ga povprašal. Tudi zelo naveličane punce, ki je prodajala nakit, nisem o tem povprašal, čeprav sem se spraševal, ali se ji splača na tem mestu viseti preko celega dne.
Zmotilo pa me je nekaj drugega, kar je to nedeljo najbolj zmotilo moj notranji mir in vzpodbudilo malo več razmišljanja. Na Čopovi sva najprej naletela na gospo v invalidskem vozičku, ki je mimoidočim stegovala roko in prosila za denar, nato pa sva šla mimo možakarja, ki je skoraj negibno stal in imel v roki napis »SEM BREZ VSEGA, SEM NEZAPOSLEN IN SEM OSTAL NA CESTI. PROSIM ZA NEKAJ DENARJA.« Kar stisnilo me je. Za trenutek sem pomislil, da bi človeku moral pomagati, v naslednjem hipu pa sem začel razmišljati, kaj pa če je samo prevarant. Ker sem že naletel na take sleparje, nimam navade dajati denarja. Tokrat pa mi ni dalo miru, saj sem se začel spraševati, kaj pa če je človek čisto v redu, ampak ima res samo težave. Še zdaj mi to ne da miru. Morda bi možakar le potreboval nekoga, da mu pomaga, da gre skozi krizo, se pobere in začne znova. Mogoče je le popolnoma sam in nima nikogar, da bi mu lahko pomagal. Razmišljal sem, kaj bi jaz, če bi se mi zgodilo enako. Da bi vse izgubil in ostal na cesti… Kar težko si samega sebe predstavljam, da bi stal na ulici in prosjačil za denar. Mislim, da tega ne bi prenesel, saj bi se s tem popolnoma ponižal in bi izgubil vso dostojanstvo. Ne, tega ne bi zmogel. Res mora biti velika stiska, da zbere človek toliko poguma ali obupa, da začne prosjačiti. Kljub vsemu mora biti nekaj hudo narobe, da je človek tako sam na tem svetu, da nima nobenega sorodnika ali prijatelja, ki bi mu pomagal. Ja, dobro – tudi to vem, da je to nekaterim način življenja. Vem, da nekaterim ljudem ne gre za ponos, ampak na tak način živijo, ker lahko ob nekaj sreče naprosijo več denarja kot, da bi delali neko težaško delo. Ta možakar pa me je s svojo pojavo prepričal. Ob vsem razmišljanju me zdaj peče vest, da nisem pristopil do možakarja in mu dal vsaj nekaj drobiža – ne glede na to, ali je v težavah ali ni. Mislim, da je človek najbolj kaznovan, če ostane sam ali osamljen. Če nismo sami na tem svetu, najdemo dovolj energije in volje, da premagamo ovire tudi, ko nam je težko.
Če odmislim ta zadnja razmišljanja, me sprehod po stari Ljubljani in ob Ljubljanici vedno navdušuje in se ga nikoli ne naveličam. Z Laro pa sva se že dogovorila, da se naslednjič zapeljeva tudi po Ljubljanici.
Šentviški fanatiki
Finale ŠKL (Šolska košarkarska liga) se je odvijalo že v aprilu 2009, ko so se tam med seboj pomerile tudi akrobatske navijaške skupine. Ena izmed njih je bila kriva, da sem si prireditev ogledal tudi sam. Pravzaprav niti ne gre toliko za navijaško skupino, ki nosi ime “Šentviški fanatiki”, kot za tistega želvaka, ki je bil v tem primeru maskota njihovega nastopa. Ta ni bil Nindža Želva, ampak Anže, ki se je dobro vživel v svojo vlogo. Oprava ga je sicer močno motila pri vidljivosti, tako da ni šlo ravno vse v koš, vendar je bilo tako veliko bolje, kot da bi se zataknil na obroču. Želvak – bil si odličen! Prav zato se bi počutil slabo, če te ne bi pohvalil tudi tukaj in objavil tega posnetka.
Get the Flash Player to see the wordTube Media Player.
