franci.frantar

S 1. novembrom 2008 je pričel veljati novi Kazenski zakonik, ki je prinesel kar nekaj novosti. Iz medijev se je ob uveljavitvi zakonika najpogosteje slišalo, da je mogoče zdaj tudi v Sloveniji izreči kazen dosmrtnega zapora za najhujša kazniva dejanja. Navedeno dejstvo nas vsekakor približuje hollywoodskim filmom, v katerih smo do sedaj spoznavali dosmrtne kaznjence skozi filmske junake. Ozirajoč se na pretekle izkušnje v slovenskih zaporih ni bilo nikoli prav veliko kaznjencev, za katere nas bi bilo strah, da bodo nekega dne prišli iz ječe. Najbolj zloglasni (npr. Jože Trobec, Silvo Plut) so si menda sodili kar sami in državi prihranili nekaj stroškov. Mislim, da bi bilo ob teh kaznivih dejanjih bolj preventivno, da bi stroške oskrbe kaznjencev nosili kaznjenci sami s sodnim odvzemom njihovega premoženja, z možnostjo odplačevanja stroškov z delom v času prestajanja zaporne kazni in nenazadnje s terjatvijo njihovih sorodnikov, če sami tega ne bi bili sposobni poravnavati. V tem primeru bi plačevanje stroškov prestajanja zaporne kazni delovalo ne samo prevzgojno na zapornike, ampak tudi preventivno za vse potencialne storilce kaznivih dejanj. Menim, da so zakonski in življenjski partnerji ter sorodniki pogosto kar dobro seznanjeni od česa živijo osebki, ki se preživljajo s kriminalnimi dejanji in jih nekateri celo odkrito podpirajo. Morda imajo tudi oni nekaj od tega, če se vozijo z velikimi črnimi avtomobili. Ob zavedanju, da se vsakemu posamezniku lahko zgodi odvzem imetja ali plačevanje stroškov prevzgoje v zaporih, bi imeli kriminalci bistveno manj podpore. Če bi v takem sistemu sorodnikom ponudili možnost, da se odpovedo prikrivanju, bi  jih v zameno razbremenili morebitnih stroškov plačevanja bivanja v slovenskih zaporih potem, ko bi ovadili svoje »najdražje«.

Pri denarju se nehajo prijateljstva, celo bratje in sestre se pobijajo za dediščine, prav tako se pogosto o finančnih zadevah ne znata uskladiti tudi dva, ki si vsako noč delita posteljo…, zato je to najboljša preventiva za bistveno zmanjšanje kriminala. Verjamem, da bi bil odvzem premoženja hujša grožnja potencialnim storilcem kaznivih dejanj kot dosmrtna ječa in bi malo bolj razmislili preden bi se lotili česa nezakonitega.

Nekoliko več pozornosti ob novem Kazenskem zakoniku sem posvetil njegovemu 197. členu, »Šikaniranje na delovnem mestu«:

(1) Kdor na delovnem mestu ali v zvezi z delom s spolnim nadlegovanjem, psihičnim nasiljem, trpinčenjem ali neenakopravnim obravnavanjem povzroči drugemu zaposlenemu ponižanje ali prestrašenost, se kaznuje z zaporom do dveh let.
(2) Če ima dejanje iz prejšnjega odstavka za posledico psihično, psihosomatsko ali fizično obolenje ali zmanjšanje delovne storilnosti zaposlenega, se storilec kaznuje z zaporom do treh let.

Zanimiv mi je predvsem zaradi tega, ker sem bil tudi sam pred leti v položaju »žrtve« šikiniranja na delovnem mestu, vendar žal Kazenski zakonik tega kaznivega dejanja takrat še ni poznal. Šikaniranje na delovnem mestu se pogosto odraža z mobingom, ki ga vrši nadrejeni nad podrejenim.  Vem, da nisem bil ne prvi in niti zadnji, ki je bil deležen posebne pozornosti mojega tedanjega šefa. Čeprav notranja javnost dobro pozna njegov pristop do reševanja problemov, ki jih v bistvu ustvarja sam, se mu vse do danes še ni zgodilo nič hudega. Ker nisem bil nikdar obtožen ali obravnavan zaradi slabih delovnih rezultatov ali neizvedenih delovnih nalog, kaj šele - da bi mi bilo to kdaj tudi kaj dokazano, ali da bi bil v kakšnem postopku, mi je bilo v mojem primeru nesprejemljivo, da se podredim nečemu kar je bilo popolnoma tuje mojemu načinu razmišljanja. Moj nadrejeni je (bil) avtokratski vodja, s katerim sem prišel navzkriž, ker nisem imel enakega stila vodenja kot on. Nikoli nisem želel pozabiti, da sem bil tudi sam nekoč najnižjega ranga in sem bil kljub temu tudi takrat človek. Zato sem verjel (to verjamem še danes), da se do dobrih rezultatov pri delu pride na več načinov in pri tem ni nujno, da se vodja povzdigne nad podrejene tako, da jih pohodi kot nujno zlo, temveč jih poskuša motivirati in usmerjati kot pomembne člene delovnega procesa. Ko človek doživi degradacijo zaradi slabega dela, vsaj ve zakaj se mu piše slabo. Veliko težje je sprejeti napad zoper komuniciranje, ogrožanje osebnih stikov in osebnega ugleda, ter onemogočanje kvalitetnega dela, ko se nekdo znese nad nekom samo zato, da bi se pripravilo teren za zamenjavo popolnoma kompetentne osebe, zaradi nekih osebnih interesov ali razlogov. Sicer se lahko neke pravice iz delovnega razmerja tudi zavaruje na delovnem sodišču, vendar kaj pomaga takšna pravica, če je na odločitve sodišča potrebno čakati tudi po več let, življenje pa imamo le eno.

Nadejam se, da se bodo bodoče žrtve šikiniranja na delovnem mestu od sedaj naprej posluževale tudi te možnosti, ter s časom izkoreninile takšna neprimerna in podla ravnanja posameznih vodij ali delodajalcev. Zato spremembe, ki jih prinaša nov Kazenski zakonik, pozdravljam.

Pred nekaj dnevi sem sodelavca vljudno ogovoril s frazo: “Kako si?” Običajno takemu bolj vljudnemu vprašanju v takem pogovoru sledi odgovor: “Ja, v redu sem. Bo. Kar gre…” Tudi tako je bilo tokrat. Potem pa sem - ne vem točno zakaj, še vprašal: “Kako pa kaj otroc’, ali v redu spite ponoči?” Vedel sem, da je nekaj mesecev nazaj postal očka, zato sem pričakoval, da se bo ponosni očka pohvalil. Tokrat pa sem dregnil naravnost v osje gnezdo. Hitel mi je razlagati, kako ponoči ob devet mesečni hčerkici skoraj nič ne spijo, da on spi v ločeni spalnici in da se s partnerko - mamico njegove hčerke (porok danes itak ni več), neprestano kregata za čisto brezvezne stvari in da sta bila že nekajkrat na tem, da bi šla narazen. V mlado razmerje je dojenček prinesel en velik kup nevroze in težav. Povedal mi je, da partnerka ponoči skoraj nič ne spi, ker hčerka hoče ponoči jesti in se igrati, medtem ko preko dneva sploh ne je. On spi v ločeni sobi, da se tako naspi in je dovolj spočit za službo.

Njegova zgodba se mi je zdela precej znana. Ne vem od kje mladim mamicam ideja, da dojenček ne sme zajokati niti za trenutek. Dojenčkov jok jim gre tako na živce, da so pripravljene storiti popolnoma vse, samo da jim tega ne bi bilo treba prenašati. Medtem, ko ti mali izsiljevalci terjajo svoje, nekatere mamice padejo v ta začaran krog in ne znajo več izstopiti iz tega. Kako bodo neprespane in utrujene od vsega vesele še svojega partnerja, ko se je dotakne z upanjem, da bo tudi on prišel kdaj na vrsto, saj ravno njega krivijo, da jim je naredil to malo pošast. Normalno je, da otročiček svoje slabo počutje pokaže z jokom, še posebej, ko je bolan, pokakan ali lačen…, vendar gre pa občutno predaleč, ko se joka že za vsako malenkost. Mnenja sem, da je takemu otročičku treba dati vedeti, da se hrana dobi preko dneva, da se ponoči spi… in da ga je treba včasih potrebno enostavno kar pustiti, da se najoka in tako naposled tudi sam ugotovi, da se ves svet ne vrti samo okoli njega.

Sodelavcu sem svetoval, da vzame teden dni dopusta in da bi s partnerko za ta teden dni zamenjala vlogi. Po mojem mnenju se bi ona lahko le tako malo oddahnila. Nadalje sem mu svetoval, da naj se s partnerko dogovori, kako bosta hčerkico pustila, da se zvečer najoka vse dokler ne bo zaspala in da je ponoči ne bosta več hranila. Na glas sem razmišljal, da je to edini način da bosta končno spet oba spočita in da bosta ponovno našla nekaj časa samo za njiju. Morda je tudi kak drugi način, ampak jaz se kaj bolj pametnega ne spomnim. Zato sem ga še malo spodbudil, da naj bo ”dec” in vzame stvari v roke, če želi odpraviti razlog za domačo živčnost. Potiho me prav zanima, ali bo kaj od tega tudi naredil, saj si mamica očitno sama ne zna pomagati. Kdo ji bo pa pomagal, če ne on…?

Nekdanji stereotipi o ženskah in moškem vse bolj postajajo preteklost. Moški vse pogosteje kuhajo, pospravljajo in skrbijo za otroke…, medtem ko ženske delajo kariero, si želijo neodvisnosti in se vse pogosteje odločajo za samsko življenje brez otrok, ali se morda vidijo z enim otrokom v zrelejših letih kot samohranilke. Moško postaja žensko, žensko vedno bolj moško. Tradicionalni svet moških in žensk ostaja le še v glavah starejših generacij.

Vloga ženske ali moškega je postala bolj zapletena. V medsebojnih odnosih spol lahko prinaša določene prednosti, ki jih neketeri zavestno izrabljajo, medtem ko drugi to možnost namenoma zavračajo. Odnosi med spoloma se spreminjajo, ženski in moški postajamo drugačni. Zdi se, da je v današnjem svetu ženskam pogosto lažje. Verjetno tako vidim, ker sem moški in se na vsakem koraku srečujem z ženskami, ki dajejo vtis, da vedo kaj hočejo. Na vsak način ima tudi vsak spol določene prednosti in določene slabosti - kot vse stvari, ki nas obdajajo. Obremenjen s svojim spolom je težko biti objektiven - kaj je lažje: biti ženska ali moški?

Moški, ki preživljajo čas ob pivu s prijatelji, televizorju in športu - najraje združeno vse skupaj v kakšnem lokalčku, so vse redkejši. V današnjem času moški znajo pokazati čustva in šibkost, ter postajo vse manj močni moški. Medtem ko ženske odločajo - ne samo kdo bo njihov ljubimec, partner ali le prijatelj, se moški lahko le ponujajo. V resnih zvezah postaja vse bolj prva in zadnja beseda ženska, medtem ko imajo moški besedo morda na začetku in nekje vmes. Če hočejo imeti ob “enakopravni” in emancipirani današnji ženski mir v hiši ter večerno nežnost, ji prepuščajo zadnjo besedo. Ženske še vedno kljub vsemu znajo biti šibke in krhke. Če je to potrebno, dobijo nekoga, da jim pomaga, čeprav z njim ne bodo nikoli tudi telesno intimne. Tiste, ki se zavedajo svojih čarov, znajo to izkoriščati tudi v službi pri karieri in se jim sme zato tudi pogledati skozi prste. Če se oblečejo v mini krilca ali imajo nekoliko globje dekolteje, ne izzivajo moških, ampak so “le” urejene. Če se “nepravi” moški s pogledom ali verbalno ustavi ob taki ženski, jo spolno nadleguje. Ko gre ženska v družbo, je normalno, da ji moški plačajo pijačo ali kasneje tudi večerjo. Če moški potem pričakuje nekaj več, je predrzen ali postane šovinistična moška svinja. Za žensko ni nič več nenavadno, da sama zapeljuje in poišče moškega, ki si ga želi. Če ženska prespi pri prijateljici, je to popolnoma normalno. Če se moški preveč druži z drugim moškim, je stigmitiziran kot homoseksualec. Če moški ne zmore spolnega odnosa z žensko, ki je več ne prenaša, se temu reče, da je impotenten. Če ženska ne doživi orgazma, je menda moški ne zna pripraviti do tega. Če ženska med spolnim odnosom mirno leži in čaka, da jo bo moški zadovoljil ali da čimprej konča, mu je ona dala in se žrtvuje za zvezo. Nič ni groznega, če se ženska odloči, da ne bo delala kariere, ne bo hodila v službo in bo samo lepa. Če je doma zato, da se ukvarja več z otroci, čeprav hodijo v vrtec ali šolo, je to kljub vsemu čudovita ženska. Če ostane doma moški, je ta lenuh, delomrznež, nebodigatreba, “luzer”…

No, vse ženske niso take in na srečo tudi vsi moški nismo taki. Ni nam mar kdo bo koga, kdo bo imel zadnjo besedo, ampak da si delamo življenje tako, da nam je všeč. Če je “moja” ženska v čem sposobnejša od mene, me ne moti - saj imam navsezdanje tudi jaz lahko nekaj pozitivnega od tega. Zakaj bi bil tako moški in ne bi pokazal kaj čutim? Zakaj bi moral biti grob, če sem raje nežen? Pravzaprav smo se spremenili tudi moški, ne samo ženske. Moški smo zavestno dopustili, da ženske postanejo močnejše, ker imamo radi ob sebi ženske, ki so uspešne. Morda smo si s tem zakomplicirali življenje, ampak tako hočemo.

Večna “bitka” med spoloma se odraža v vedno močnejšem ženskem spolu na račun moškega. Čeprav ostajajo ženske fizično šibkejše od moških, ženski spol nedvomno ni več šibkejši spol. V današnji družbi lahko oba - moški in ženska izbirata, koliko bosta močna in koliko šibka.

Beda, zakaj?

Odgovor:
Vsak zakaj ima svoj zato!

Natančnega odgovora v trenutku iskanja odgovora ne znamo vedno izstreliti. Pravi odgovor se vedno nahaja nekje v času, največkrat nekje v prihodnosti. Slej ko prej ga tudi najdemo, ko se nam končno pokaže, zakaj je bilo nekaj - kar sem nam je zgodilo v preteklosti, dobro. Zgodijo pa se stvari, ki so lahko dobre ali slabe, odvisno kako gledamo nanje. Tudi v različnih časovnih obdobjih lahko na iste stvari gledamo različno. Kar se nam danes zdi “beda” je lahko nekoč kasneje razumljeno kot nekaj pozitivnega.

Obveznosti imamo zato, da preživimo. Starši jih imajo zato, da preživljajo svoje otroke in sebe. Nekaj obveznosti si naredijo tudi sami, ker tako želijo, ali pa jih prinese življenje. Otroci imajo obveznosti zato, ker jih prinaša sistem družbe, v kateri živimo. Ker bodo otroci morda nekdaj preživljati sebe in tudi svoje otroke, obveznosti sprejemajo za svojo prihodnost. Nekaj obveznosti otrok sprejmejo tudi otroci sami, ker si jih želijo. Starši si želijo, da bi njihovi otroci odrasli v odgovorne osebe in da bi imeli kvalitetno življenje. Pri tem mnogokrat uporabijo svoj razum in z njim omejujejo svoje otroke, da bi jih usmerili - po starševskem mnenju, na “pravo” pot. Težko je reči, katera vloga je lažja, niti katera pot je prava. Vsak starš je vsekakor prepričan, da je veliko lažje biti otrok, medtem ko otroci to dojemajo nasprotno. Otroci ne poznajo obveznosti staršev in se jim niti ne sanja o odgovornosti, ki jih prinaša realni svet.

Tako v življenju nastajata dva svetova - tisti obvezni in tisti, ki ga želimo živeti. Zelo fajn je, ko je tisti obvezni del zelo blizu našim željam. Zato je odlično, ko gre otrokom v šoli dobro, saj tako lažje izbirajo svojo prihodnost. Kljub temu pa je včasih potrebno početi tudi stvari, ki nam niso všeč. Kljub temu se je potrebno učiti tudi matematiko, čeprav nam ni všeč, ker je to pogoj, da bi bili lahko nekoč nekaj - kar si želimo, ali si bomo šele želeli. Če se upiramo sistemu, ki narekuje našo prihodnost, nazadnje naredimo škodo samemu sebi. Ko dozorimo in smo v preteklosti izpolnili zahteve, ki so bile pričakovane, imamo več možnosti, da sami vplivamo na naše življenje. Če obveznostim skušamo ubežati, zamudimo tudi priložnosti, ki se nam bi sicer pokazale. Več možnosti imamo, da se obvezni del našega življenja zmanjša na minimum in počnemo v življenju več stvari, ki nam dajejo energijo in zadovoljstvo, ko se potrudimo in podredimo toku življenja.

Če se ljudje v tem realnem svetu ne bi ravnali po urnikih, bi bili lačni in žejni, brez doma in brez prijateljev. Nikoli v življenju nismo popolnoma svobodni. Kljub vsemu se svoji svobodi zavestno odrekamo, da bi dobili vse tisto, kar si želimo. Vse v življenju ima svojo ceno in tudi vsak sam nazadnje plačuje za svoja dejanja. Če se ne bi znali imeti radi, ne bi bili ljudje. Nikoli nimamo nikogar enako radi, ampak imamo vsakega na drugačen način. Če nimamo nikogar radi, smo zelo sami, tako sami, da se nam zdi življenje najbolj bedno na svetu. Ko starši omejujo svoje otroke, jih praviloma ne zato, ker jih ne bi imeli radi, ali ker se otroci ne držijo njihovih pravil, ampak zato ker na podlagi lastnih izkustev poznajo resnično življenje. Svoje otroke bi radi popeljali v prihodnost na čimmanj boleč način - ker jim preprosto želijo dobro. Lahko se pri tem kdaj tudi motijo, ampak nikdar ne zaradi slabega namena. Ni preprosto biti otrok, niti starš.

Ni važno koga boš imel rad in koga boš sovražil, dejstvo je le, da s svojimi negativnimi čustvi škoduješ samemu sebi. Prav ti sam se počutiš najslabše, če sovražiš. Zato je vsekakor boljša izbira - ne sovražiti, ampak poskušati razumeti. Bodi tak kot si, bodi zvest samemu sebi. Prišel bo čas, ko za sovraštvo ne boš več našel prostora in ti bo popolnoma odveč. Medtem te bomo imeli radi. Jaz te imam rad in te bom vedno imel.

Tvoje tipkanje ni bilo brez smisla. Če bi bilo, tudi jaz ne bi natipkal tega kar sem. Še tako neumna zadeva dobi svoj smisel in nazadnje se vedno izkaže, da niti ni neumna. Življenje je takšno kot ga vidiš, sonce posveti tudi med nevihto in nič ni tako strašnega kot je videti na prvi pogled.

Če bi mi kdo rekel pred pol leta, da bom šel teči na Ljubljanski maraton ali bolj natančno - na rekreacijski tek na 10,5 km, bi mu rekel, da ni šans. Odgovoril bi mu, da je to čisto nemogoče,  saj sem v ne tako kratkem življenju morda nepretrgoma pretekel skupaj največ 2,5 km ali 3 km. Še to je bilo precej naporno. Ne rečem, da nisem več pretekel pri kakšni košarki, ampak to je drugače. To je igra z žogo, pri kateri pozabiš na utrujenost, ali pa vmes malo predahneš, če je kriza. Pred slabim letom sem  bil res en dan nekam slabe volje in sem se šel tekača. Ker sem bil res slabe volje, sem se malo mučil in hotel preteči 15 km. Seveda ni šlo tako lahko, tekel sem kake dva kilometra, nato hodil kakšne pol kilometra, pa spet tako naprej do konca. Bil sem vztrajen in prišel do cilja. Na koncu nisem več mislil na kakšno slabo voljo. Čeprav sem se dobro počutil, to ni bil pravi tek, saj sem predvsem mučil samega sebe. Nazadnje sem bil ves užuljen, ker nisem imel prave opreme in vse me je bolelo še kakšen teden. Nekako sem si rekel, da spomladi začnem zares, vendar ta spomlad se je zavlekla v jesen. Ker se je medtem nad tekom navdušil sin, sem ga peljal na Ptujski maraton, kjer se je udeležil rekreacijskega teka. Ko sem gledal te ljudi in občutil vse vzdušje, mi je nekaj reklo, da mora biti tek kljub vsemu fajn stvar - drugače se toliko ljudi ne bi ukvarjalo z njim. Prišel je september in prijave za 13. Ljubljanski maraton so se začele, jaz sem bil pa še vedno tam kjer sem bil. Zato sem zaključil, da je zadnji čas da se odločim in 30. septembra končno opravil prijavo za desetko, ter vplačal prijavnino.  Kot pravi Gorenjec sem razmišljal, da je bolje da vplačam prijavnino po nižji ceni in bom tako zgubil manj, če me ne bo na štartu. To je bila ena simbolična motivacija več, da se  začnem pripravljati. Zdelo se mi je neverjetno, da bi se lahko v treh tednih pripravil, ampak sem poskusil. Prvi tek je bil skoraj katastrofa. Prvič sem se lotil dolžine 5 km. Nisem pretekel cele dolžine, ampak sem malo kombiniral s hojo. Kljub temu sem poskusil še naslednjič. Uspelo mi je, da sem počasi, ampak pretekel celotno razdaljo in dobil voljo. “Saj gre!” sem se pričel navduševati. Nadaljeval sem v tem ritmu - ponedeljek in sreda košarka, ob petkih odbojka, ter ob torkih, četrkih in sobotah tek. Kakšen športnik sem postal, kar naenkrat! V drugem tednu sem razdaljo že podaljšal na 7 km.  Ugotovil sem, da mi je lažje z glasbo, zato je mp3 postal moj stalni spremljevalec pri tekih. Zadnjo soboto sva tekla skupaj s sinom Anžetom in 7,5 km tekla dobrih 41 minut. Ugotovil sem, da tudi družba pri teku dobro vpliva na motivacjo, saj sem imel več moči kot sicer.  Zadnji ponedeljek sem spustil košarko in tekel iz službe domov - 5 km. Naslednji dan sem tekel v službo in ubral malo daljšo pot, tako da sem za 9,2 km porabil 52 minut. To mi je dalo potrditev, da bom morda zmogel tudi tistih 10,5 km, ki so bili pred menoj v nedeljo. V sredo sem šel še na košarko in tudi tam opazil bistven napredek. V res kratkem času sem pridobil pri hitrosti in vzdržjivosti. Nekaj je tudi na tem, da sem v dobrih dveh tednih izgubil nekje med 5-7 kilogramov. Potem naj pa še kdo reče, da tek ni koristen. Ugotovil sem, da je posebno dober občutek po koncu teka. Ne zato, ker ga je konec. Ko se ustavim, mi priteče pot iz telesa. Kar čutim, kako mi je telo hvaležno, da se znebim vseh teh strupov.  Odločil sem se, da bom zadnje tri dni počival in zbral moči za nedeljo. V četrtek sem šel na prevzem štartne številke in bil kar prijetno presenečen nad vsem kar sem dobil zraven. Poleg štartne številke sem dobil čip, tekaško torbico, majico, čokoladko, bon za party s testeninami, bon za topli obrok in nekaj reklamnega materiala, med katerim je bil tudi kupon za prevzem brezplačnih sponzorskih nogavic. Za 20€ več kot bi si mislil. Torbica res ni označena s kakšno znano blagovno znamko, ampak je že ta vredna prijavnine. Ko sem v vrsti čakal na prevzem, sem klepetal s preostalimi čakajočimi in slišal, da je fajn teči po levi strani, da je po podhodih fajn teči po pločniku za pešce… Vse sem si skušal zapomniti, da potem med tekom ne bi kaj pozabil.

V soboto sem postal že malo nervozen in se spraševal, ali naj grem sploh na tek in: “Ali bom sploh pretekel 10 km?” Moj prvi cilj je bil, da pretečem razdaljo. Zdelo se mi je, da bi moral teči med 55 in 60 minutami. Glede na vadbo med tednom sem imel občutek, da bi morda lahko tekel celo pod 55 minutami. Ob vsem tem razmišljanju me je nekaj zvijalo po trebuhu, ampak to je bilo verjetno od hrane, ali pa sem imel vendarle neke vrste tremo. Ali je to mogoče? Jaz pa trema? Nekaj od tega je že bilo, verjetno le hrana.

Končno je prišel dan “D”. Zelo težko sem vstal to jutro. Najraje bi še malo dremal. Ampak, če sem rekel, da grem, potem mi tudi drugega ni preostalo. Mislil sem si, da se v najslabšem primeru umaknem s proge in grem svojo pot. Ko sem prišel do štarta, mi je ob pogledu na vrsto kakšnih dvajsetih WC-jev nekaj reklo, da bo treba malo odtočit. Postavil sem se v vrsto in dočakal tudi to olajšanje. Še nekaj minutk in začelo se je. Počasen štart in bili smo na progi. Nisem mogel verjeti: “Jaz tečem na ljubljanskem teku!” Premagal sem samega sebe že s tem, da sem prišel tako daleč. Nikoli se nisem mislil, da bi jaz lahko sploh tekel. Nazadnje sem zdaj že vedel, da moj tek ni več  odvisen le  od mojih nog, ampak tudi od tega, kaj se dogaja moji glavi. Telo zmore veliko več kot sem si mislil, če le vztrajam. Počasen tek mi ni niti dal, da bi se zadihal, zato sem šel malo hitreje. Ker sem začel prehitevati druge udeležence, se mi je zdelo, da sem kar prehiter. Prav lahkotno je šlo tja do prvi štirih kilometrov, kjer je bila prva točka z vodo. Prijel sem za kozarec in ga nagnil, vendar se mi je zaletelo. Še tista dva požirka nisem mogel normalno popiti in se mučil s kašljanjem. Nekako sem se spravil v red in ujel spet nazaj ritem. Ko sem pritekel na polovico sem videl čas, ki je kazal na nekaj več kot 31 minut. Nisem mogel verjeti. Mislil sem, kako mi gre dobro. Zdaj sem vedel, zakaj sem bil še tako svež. Zato sem pospešil in mi je kar šlo. Kakšna dva kilometra sem po mojem občutku kar dobro odtekel, ko je bila ponovno pred menoj točka z vodo. Rekel sem si, da tokrat ne grem po vodo, saj je bilo že dovolj, da se mi je enkrat zaletela naravnost v pljuča. Potem pa pred seboj zagledam prijazno punco, ki je usmerila pogled na mene in mi že od daleč ponujala kozarček. Nisem se mogel upreti njenemu šarmu in zagrabil tisti kozarček. Tokrat je bil celo poln. Med tekom sem skušal narediti požirek, ampak tokrat sem jo odnesel še slabše. Še huje se mi je zaletelo. Mislil sem, da se bom zadušil s to vodo. Jezen sem bil nase, zakaj sem podlegel temu in dobil nepotrebno kazen. Do sedaj še nisem občutil žeje med samim tekom, zato bi se temu res lahko izognil. Komaj sem spet našel sapo, ampak izgubil sem toliko moči, da se nisem več uspel vrniti na prejšnji tempo. Tekel sem, ampak samo še zato, da pridem do cilja. Čas je kar naenkrat postal nepomemben. Opazil sem, da so me začeli počasi prehitevati. Tako sem še bolj občutil, kako sem zamočil. Tekel sem tako kot sem mogel, nisem hotel omagati samo tri kilometre pred ciljem. Počasi je šlo. V daljavi sem že videl stolpnici. Še malo. Še malo moči sem iztisnil iz sebe in uspelo mi je. Zmagal sem! Bil sem zmagovalec. Pretekel sem 10,5 km - prvič v življenju. To je bilo za mene enako kot za nekatere preteči pravi maraton, vseh 42 km in tistih nekaj metrov. Mimogrede sem še pogledal na uro, ki je kazala nekaj preko 61 minut. Moj osebni čas teka je bil 58:24.

V cilju sem se zdihal in kar naenkrat sem začutil energijo, da bi lahko tekel kar še enkrat. Topel čaj mi je več kot prijal. Pojedel sem še mandarino, dve banani in popil še en čaj. Bil sem že kot nov. Okoli sebe sem videl polno nasmejanih obrazov. Vsi smo bili zadovoljni, eni smo celo dobro skrivali, da nas je bilo pred tekom malce strah.

Na vrsti pa je bil še maraton in polmaraton. Štarta nisem hotel zamuditi, saj je bil na štartu polmaratona tudi Anže. Na tek se je pripravljal kakšne pol leta in sem ga šel pozdravit, da mu zaželim vso srečo na teku. Kmalu je sledil štart in množica tekačev se je ponovno vsula skozi Ljubljano. Zdaj je bil čas, da se preoblečem in še malo okrepim. Topli obroki so bili v podhodu pri Maximarketu, kjer so delili golaž. Tudi ta mi je teknil. Nato sem se vrnil na kraj športne prireditve in se postavil v zadnji ovinek pred ciljem, odkoder sem občudoval tekače. Še posebej tiste, ki so tekli pravi maraton.

Dve gospe, ki sta stali za menoj sta komentirali:”Al vidiš kako tile zgledajo čist drugač kot tisti na deset kilometrov…”
“…Ja, tile so bolj mišičasti, pa res zgledajo čist drugač. Oni so bili kar nekaj…”
‘Jaz, da sem kar nekaj in da nisem mišičast…’, sem razmišljal pri sebi. Nisem mogel ostati tiho in sem se vključil v pogovor: “Jaz sem tekel na deset kilometrov in se počutim tako dobro kot da bi pretekel 42 kilometrov! Za mene je tudi deset kilometrov velik uspeh.” Že sem hotel vprašati, če sta oni kdaj pretekli deset kilometrov, ampak sem raje prenehal, saj sem že itak spremenil to glasno razmišljanje.
“Ja, seveda je to velik uspeh, pohvalno, da ste to pretekel.., saj nisem mislila nič slabega…,” se je ena izmed njiju opravičevala.
Sam sem prikimal in mi je šlo na smeh. Nekaj časa sta bili še blizu, nakar sta šli na neko drugo lokacijo, kjer sta lažje in v miru občudovale mišičaste športnike.

Z organizacijo športne prireditve sem bil v celoti zadovoljen, saj sem dobil mnogo več kot sem pričakoval. Prav nič mi ni žal, da sem bil del tega vzdušja. Res je tek nekaj posebnega. Potreboval sem dolgo časa, da sem to odkril, vendar zdaj vem, da se bo moja prihodnost vrtela tudi okoli teka. Tekel bom še naprej in potiho upam, da bom naslednje leto tekel polmaraton. Tokrat s tekaško uro in z nekaj izkušnjami. Medtem se bom tudi naučil, kako se pije voda med tekom, če bom slučajno tudi žejen. Spomnil sem se tudi besed, ki jih je napisal Igor Bergant v prispevku za letošnjo 41. številko Poleta, ki sem ga prejel ob prevzemu štartne številke: “…Tek je veliko bolj igriv kot, si nekateri mislijo. Pri njem gre predvsem za igranje z najbolj skrivnostnim tekmecem - s samim seboj…” To popolnoma drži. Rekreativni tek je resnično le boj s samim seboj. Ko premagamo sami sebe, postanemo močnejši.

(za lepši ogled slikc je potrebno klikniti nanje)

Celjski Planet Tuš je bil v petek zvečer na bowling placu nabito poln, ko so  Jinxi ob 22.00 začeli s koncertom in zagreli s svojim najboljšim komandom (kateri neki bi to bil?) - “Hodam“. Ocenil sem, da se nas je zbralo okoli 900 ali celo več obiskovalcev koncerta. Morda se je le meni zdelo, da je toliko ljudi, ampak bilo je res nabito polno. Koncert se je začel čisto točno in je trajal v tistem običajnem rednem delu pol drugo uro, nato pa je sledil še petnajst minutni podaljšek. Moja bojazen, da bo za 5€ vstopnine trajalo vsega skupaj petnajst minut, je bila očitno popolnoma odveč.

V živo je njihova glasba še boljša. Da je bilo res v živo, priča tudi to, da jim je dvakrat malo ponagajala tudi tehnika - za enkrat vem, da naj bi šla struna na kitari. Pevka ne le da poje, ampak to obvladuje, pri čemer tudi neprestano v plesnem ritmu koketira s publiko.  Ko sem jo gledal in poslušal, sem dobil občutek, da ne poje za denar, ampak za lasten užitek. Če je obratno, to odlično skriva. Kitarist je imel prav gotovo dovolj energije za še en koncert, medtem ko je bobnar precej športen tip, saj je na nastop prišel v rdeči adidasovi trenirki. Njihova besedila ne služijo le petju, ampak imajo tudi vsebino. Zato jih je v užitek poslušati - tudi takrat, ko je melodija malo težja za ušesa. Ker sem Jinxe odkril šele pred kratkim, je bilo za mene kar nekaj novih komadov. Takoj za “Hodam” bi postavil po mojem okusu na drugo mesto “Logičan dan”. Ponovno zaradi besedila, saj se strinjam z njimi, da življenje resnično lahko funkcionira zelo enostavno, ko je dovolj, če imamo le nekoga, ki je preprosto “tu” - le mi včasih preveč kompliciramo in pozabimo na to.

Jinx: “Logičan dan”

Zdi se mi, da mi bo fajn, če bom šel v decembru tudi na njihov koncert v Ljubljani. Če mi je bilo že enkrat fajn, zakaj mi ne bilo dvakrat.

V Narodnem muzeju Slovenije v Ljubljani se v teh dneh izteka razstava - Alan Hranitelj: JESEN, ZIMA 2008/09, ki poteka od 25. septembra in vse do 25. oktobra 2008.

Po naključju je tudi mene privedla pot v Narodni muzej Slovenije in sem si to razstavo ogledal. Najprej sem si mislil “še en, ki se dela umetnika”, vendar sem bil ob pogledu na skulpture fasciniran nad tem, s kakšnimi detalji se je modni oblikovalec - tokrat v vlogi umetnika, ukvarjal pri izdelavi skulptur in koliko truda je moral vložiti, da je nastalo razstavljeno delo. Skulpture so narejene iz stekla, aluminija, blaga in soli. Posrečena je tudi osvetlitev razstavnega prostora. Svetloba, ki se je ujela v razstavljene skulpture, prikazuje pravo umetniško veličino.

Ko so ga intervjuvali za aprilski Playboy, je rojeni Zagrebčan, na vprašanje, če je za Zagrebške umetnike odhod v Ljubljano praviloma slabša odločitev povedal: “… Poslušam sam sebe in me absolutno ne zanima, kje se zdi komu bolje. Delujem intuitivno.” Občutek imam, da so prav take tudi njegove skulpture, ki so izvirne in nekaj posebnega.

Nekaj teh utrinkov sem ujel, ki se s klikom na slikce povečajo.

Angleška kraljica, Elizabeta II, po slovensko Beti, nas je obiskala. Našo državo in nas - ljudstvo, je počastila z obiskom, ki nam lahko pomeni veliko priznanje. Čeprav smo na zemljevidu majhna državica, postajamo čedalje večja. Po papežu Janezu Pavlu II., Billu Clintonu, Vladimirju Putinu, Georgu W. Bushu in še komu velikemu, nas je obiskala tudi ona. Ob tem se sprašujem, ali gre resnično le za vljudnostni obisk ali pa se za vsem tem skriva celo nekaj večjega?

Nobena skrivnost ni, da so naše nepremičnine zelo zanimive za Angleže, ki že vrsto let kažejo veliko zanimanje za stanovanjske hiše in stanovanja, ter se pogosto odločajo tudi za nakup. Za njih je bilo do sedaj najbolj zanimivo predvsem Prekmurje in Prlekija. Po našem vstopu v EU in sprostitvi nepremičninskega trga tudi za tujce jih je najbolj zanimal Bled, Bohinj, Kranjska Gora, Bovec, Postojna in delno tudi sama prestolnica - Ljubljana. V zadnjem času je menda zanimanje malo upadlo, saj so se v letu 2004 stare kmetije v Prlekiji prodajale po 3000 € ali manj, sedaj pa je njihova cena od 50.000 € do 70.000 € (VIR: http://www.nepremicnine.us). Še bolj zanimivo je, da nekateri Angleži svoje nepremičnine prodajajo svojim državljanom - kar kaže, da so poceni (nekdaj) nepremičnine zanimive tudi za angleške preprodajalce nepremičnin. (VIR: http://www.ibn.si). Najbolj pogosti kupci so upokojenci, ki si želijo v Sloveniji preživeti zadnji del svojega življenja. Nekateri se celo lotijo turizma in svoje obnovljene hiše nudijo turistom - Angležem. Nekoliko so prikrajšani naši nepremičninski agentje, ker Angleži bolj zaupajo svojim. Nazadnje oddajo svoje hiše celo na črno in jih ponujajo preko spleta (VIR: http://www.dnevnik.si).

Vsekakor je naša Slovenija zanimiva za Angleže tudi kot turiste, saj so storitve pri nas za njihove denarnice naravnost poceni. Nizkocenovni letalski prevoznik easyJet jih pripelje k nam za nekaj funtov, gredo na dobro kosilo, kakšno zabavo, popijejo nekaj piv in se vračajo domov kot veliki gospodje. V resnici si doma povprečen Anglež težje privošči podoben izlet, saj bi že za prenočišče na območju domače kraljevine plačal več kot stane celoten vikend izlet v našo državico. Slovenija je v njihovih očeh lepa, mirna in varna dežela, ter za njih tako poceni, da si lahko privoščijo bistveno več kot doma. Z njihovo pokojnino oz. rentami pa  lahko po nakupu stanovanjske hiše in bivanja pri nas, preživijo lagodnejša zadnja leta svojega življenja.

Zato me ne čudi, da se je tudi angleška kraljica odločila, da bi bilo zanimivo obiskati državico, kjer se za Angleže cedita med in mleko. Pravzaprav bi bilo zanimivo vedeti, ali ni bila njena želja obiskati samo Slovaško. Morda so imeli tudi Angleži - kot že mnogokrat tudi mnogi drugi tujci, težave pri izbiri prave države med tema podobnima imenoma držav. Beti običajno opravi vsako leto le po dva državniška obiska - spomladi in jeseni. Spomladi je obiskala Turčijo, jesen pa je pripadla kar dvema državama. Če bi bil malo zloben - pa nisem, je obisk Slovenije le napaka, ki si jo je privoščila kraljičina diplomacija. Morda le niso bili enotni v poznavanju teh dveh državic in so se o obisku - namesto samo z eno državo, začeli dogovarjati kar z dvema hkrati. Kakorkoli, to verjetno neprijetnost so rešili elegantno in imamo Beti tudi pri nas. Za Slovenijo je to lepa promocija. Tudi simbolična daritev lipicanca bo posrečena predstavitev naših (ne avstrijskih) konj in prav tako bodo slovenske nepremičnine postale za Angleže še bolj  mikavne. Kljub temu bi bilo za nas bolje, da se ne bi zanimali preveč in se bo nepremičninski trg umiril v korist domačih kupcev.

Še nekaj pa mi je padlo v oko. Sicer še ni uradno potrjeno, ampak krožijo govorice, da je tudi Buchinghamska palača za Beti postala predraga. Rezidenca, ki je bila zgrajena v 18. stoletju, menda nima udobnega centralnega ogrevanja in je zaradi angleškega deževnega vremena vse preveč hladna, ter vlažna, medtem ko je v Sloveniji sončnih dni precej več. Sušlja se, da se bo tudi Beti preselila v Slovenijo in bomo končno poleg kraljic vina in lepote dobili tudi angleško kraljico. Viri te novičke še niso potrdili. Da pa je vendarle nekaj resnice v tem, izdaja tudi skrivnostna selitev kraljice, ki jo je ujelo budno fotografsko oko slovenskega paparaca.

Ja, nalažje je bežati… Toda pred kom? Ali res ubežimo pred samim seboj in pred resnico. Sebe zatreti se ne da. Lahko se trudimo in upiramo nekaj časa, ampak - ne, to ne gre… Morda si lahko rečemo, da tega več nočemo da nočemo več razočaranja in da preveč boli, da bi bili ponovno razočarani. Za kakšno ceno? Da smo sami sebi dovolj. Vendar ni v naši naravi, da bi bili lahko zadovoljni samo sami s seboj. Želimo biti zadovoljni skupaj z nekom, ki nas razume, nas posluša, objame, nas poljubi, nam je v oporo, z nekom, s katerim tudi nesmiselno postane smiselno. Ko preprosto vemo, da občutimo vse to, ne potrebujemo nič drugega… Ja, čustva lahko bolijo. Bolečina je lahko tako huda, da nas duši v prsih, da nam stečejo solze po licih. Nikakor jih ne moremo zadržati z nobeno silo, ko si želimo nekoga samo dotakniti, vendar slednji ostaja hladen, brezčustven. To nas boli še bolj in ubija še zadnji košček življenja v nas. Želimo si zarezati v naše telo, da bi telesna bolečina premagala bolečino v duši. Ko to mine, se bojimo in nočemo pozabiti, kako nam je bilo hudo. Zato si želimo vsa čustva zatreti, se delamo močne in hočemo vsem dati vedeti, da nam nič ne more priti do živega. V resnici pa smo krhki in si želimo okusiti vse tisto kar smo že imeli. Bilo je tudi lepo, zato se bojimo tudi lepega. Ker je bilo resnično čudovito, tudi tega ne moremo pozabiti. Kako naj to ponovno doživimo, če pa ne želimo ponovne bolečine, razočaranja in trpljenja ob izgubi? Najhujše je, ker se ob tem počutimo izgubljeni, ničvredni, prevarani in tako sami. Najhujše je, ko postanemo čustveni invalidi. Zakaj bi tvegali? Bomo bolj srečni, če ne bomo tvegali in se prepustili? Bomo zadovoljni samo s samim seboj? Se bomo odločili za “biti ali ne biti“? Kaj je za nas življenje? Si ne želimo ljubezni in da bi bili ljubljeni?

Bistvo življenja je, da ga živimo tako kot ga bi radi živeli. Življenje je lepo, ko ga živimo taki kot smo. Ljubezen je čudovita, ko jo živimo brez napora. Ljubezen je, ko jo živimo z nekom, ki gleda z nami v isto smer in nas spodbuja, da rastemo skupaj z njim. Odnosi so enostavni, ko si lahko zaupamo in znamo poslušati. Ljubezen je, ko se jo naučimo negovati. Odrastemo, ko smo se iz vseh razočaranj naučili, da je vse rešljivo dokler živimo. Ko se naučimo živeti, najdemo tudi pravega partnerja. Takrat nas ne sme biti več strah - prišel je naš čas, živeti…

Včasih nas besedilo ali ritem kakega glasbenega komada enostavno prevzame. Počutimo se kot, da je neka pesem napisana za nas. Glasba nas potegne in nas naredi vedre, vesele, otožne, žalostne, pa spet polne energije, nam premakne noge in roke, ali pa obudi kakšne lepe spomine, misli. Danes se mi po glavi sprehaja “Hodam” od Jinx, zaradi besedila, glasbe in ker me na nekaj spominja.