Dajana

Danes sem malo brskal po straneh drugih blogerjev, starih blogerskih mačk in mačkonov, ter med drugimi tudi naletel na Dajano. Veliko piše o sebi, svojem življenju in je pri tem precej iskrena do sebe, se ne boji, kaj bodo drugi mislili o njej, zapisuje tako kot čuti in zato mi je njeno pisanje postalo všeč. Nisem si mogel kaj, da ne bi napisal komentar na njen prispevek “Kaj me je v življenju najbolj prizadelo/osrečilo?”.

V nekem obdodbju ne dolgo nazaj sem precej razmišljal o vrednotah, ki nam največ pomenijo in nam najbolj zaznamujejo življenje. V enem zelo prijetnem razgovoru z osebo, ki se sicer tudi poklicno intenzivno ukvarja z duhovno intelegentnostjo, sva govorila o vrednotah in dojemanju le-teh v našem okolju. Zanimivo je, da sem tudi jaz – kot večino Slovencev, postavil na prvo mesto vseh vrednot – ljubezen. Sam mislim, da običajno dajemo na prvo mesto tisto kar nam najbolj manjka. Tistega, kar imamo na pretek niti ne opazimo. Tudi iz tvojega pisanja sem razbral, da se vse vrti v iskanju ljubezni. Okoli vsega tistega – kar ti je v preteklosti manjkalo, kar si iskala v življenju in na trenutke našla pri drugih ljudeh. Pričakovanja in razočaranja. Žal nam drugi ljudje lahko podarijo le del svoje ljubezni in s tem dajo le nekaj sreče, vse ostalo si moramo zgraditi sami. Velika pričakovanja nas kaj hitro zanesejo v razočaranja in navsezadnje s svojimi “prevelikimi” pričakovanji odrinemo ljudi proč od sebe. Niso nam sposobni nuditi vsega tistega kar bi mi želeli. Žal, drugih ljudi ne moremo pretirano obremeniti s samim seboj, ampak moramo dozoreti sami in najti tisto kar nam manjka sami v sebi. Saj veš, pozitivne misli, moč misli, gledanje istih stvari iz drugega zornega kota, da vse slabo pomeni začetek nekaj novega – dobrega,… in te stvari, ki sva jih že oba obdelala.

Sam sem tudi na tem in počasi stopam korak za korakom naprej in poskušam slediti mislim tudi z dejanji… Včasih mislim, da sem nekaj novega že osvojil, vendar kaj kmalu ugotovim, da včasih potrebujem malo več časa. Moram preklopiti način razmišljanja. Neverjetno, kako se odpirajo čisto nove dimenzije razmišljanja in kako lahko življenje kar naenkrat postane bolj enostavno, manj komplicirano ter prijaznejše.

Moj zaključek je, da je vse stvar našega dojemanja – odnosa do okolja, ki nas obdaja in da moramo preteklost slej ko prej prenehati obžalovati, ter pričeti živeti za ta trenutek, ki ga živimo. Tukaj v tem trenutku lahko naredimo malo več za sebe in tiste, ki nam veliko pomenijo, preteklosti ne moremo več spremeniti.