Čeprav je včeraj lilo kot iz škafa, ni moglo nič ustaviti tega, da se ne bi zgodil Panč: Festival stand-up komedije Ljubljana. Zaradi že v naprej znane vremenske napovedi – celo vremenoslovcem je uspelo, da so točno napovedali vreme, se prireditev ni odvijala na prostem, ampak v dvorani Palacij na Ljubljanskem gradu. Pred vhodom v dvorano, so nas pričakali z lončkom hruškovega sladoleda enega izmed sponzorjev prireditve. Če bi me kdo prej vprašal, kaj si mislim o hruški in sladoledu, bi mu rekel, da je hruška vsekakor boljša v viljamovki. Zdaj pa si upam trditi, da je hruška v sladoledu čisto dobra stvar. Ker sem pred seboj videl že nabito polno dvorano, sem že pomislil, da je sladoled le tolažilna nagrada. Tako bi se lažje sprijaznil, da na predstavi ob 21.00 ne bo sedeža zame in bom moral počakati na naslednjo ob 22.30. Kljub vsemu se je splačalo priti med zadnjimi, saj so postavili še nekaj dodatnih sedežev. Po budnem spremljanju postavljanja dodatnih mest sem se nenadoma znašel na najboljših sedežih v prvi vrsti in se skorajda počutil kot VIP-ovec. Le oni so tako veliki frajerji, da vedno pridejo zadnji in dobijo najbolje sedeže. Ker sem bil tako daleč spredaj, niti nisem opazil, če je dejansko kdo od takih znanih prišel na ta show in priznati moram, da mi tudi ni bilo mar za to. Morda tudi zanje ni bilo zastonj. To bil lahko dober trening za prihajajoče volitve, morda bi moral pa res kandidirati. Ja, za te sem že malo pozen in tudi nisem tako lep kot kandidatka DESUS-a iz Postojne. Začel bom raje z lokalnimi, saj je tudi na lokalni ravni kar nekaj prireditev, kjer bi mi bilo čisto v redu, če bi sedel v prvi vrsti.
- Jure Murko
Prvi je bil na vrsti Jure Murko, ki je prišel iz Koroške povedat nekaj zanimivih o drogiranju, je predlagal novo disciplino na Olimpijskih igrah – drogiranje. Pravi, da ni prav velike razlike med kolesarjem, ki se drogira in drogerašem – oba vozita kolo, le da drogeraš ukradenega. Navdušil je z idejo, da bi Slovenija lahko bolj promovirala in tržila slovenski turizem. Slovenci najbolj izstopamo s samomori, zato bi lahko to bolje vnovčili in vpeljali tovrstni turizem. Tuji turisti bi lahko hodili k nam delat samomore. Tako bi lahko tržili enosmerne letalske vozovnice in »all inclussive« ponudbo. V aranžma bi vključili tudi vrv, da jim je ne bi bilo treba nosit s seboj. Za tiste, ki so še malo neodločni in bi potrebovali malo spodbude, bi organizirali motivacijske treninge Smiljana Morija…, kar spominja na motivacijske treninge samomora. Jure Murko je navdušil še ne zagreto publiko in jo hitro spravil v smeh, saj se je znala odzivati na njegov svojevrsten črni humor.
- Mladen Pahovič
Iz Ribnice nam je nekaj dobrih prinesel Mladen Pahovič. Posebej se je lotil nekaterih naših malo manjših in tudi večjih zvezdnikov. Najlažje mu jih je stresati na račun Maria Galuniča, naših evrovizijskih predstavnikov in nazadnje tudi na račun glasbe Damjana Murka. Njegova glasba mu očitno prav preveč ne diši. Kljub temu je raziskoval in ugotovil, da je Murko že razprodal vseh svojih deset CD-jev – devet jih je kupil sam, enega pa njegova ženska. Niti mu ni všeč, če ljudje grdo govorijo. Posebej je grdo, če pride par v lokal in tip naroči »Za mene pivo in za ‘pičko’ sok!«. Po njegovem je to zelo grdo, saj so ženske danes že malo več vredne ali vsaj enake moškim. Zato bi moral tip naročiti »Za mene in za ‘pičko’ pivo!« ali pa za oba sok, če že ne gre drugače. Zelo lepo je znal povedati, kaj je bilo moderno včasih in kaj danes. Svoj del predstave je zaključil z dejstvom, da ne razume moških, ki seksajo s kondomom, saj on raje seksa z žensko in prav ima!
Nato je na oder ob obilnem aplavzu občinstva dobesedno prihrumel v na pol gusarski opravi obilni Boštjan Gorenc – Pižama, ki je resnično obilen na pogled, na voljo pa je imel tudi obilen repertoar njegovega humorja. Iz Gorenjske se je prav gotovo pripeljal po avtocesti, saj tudi sam ugotavlja, da je na avtocestah postalo prav dren, odkar so se uvedle vinjete in se po njej vozimo tudi Gorenjci. Zelo prepričljiv je bil tudi z prodajanjem zgodbe o starših, ki verjamejo, da njihovi otroci ne pijejo, ne kadijo in se ne zadevajo.
- Boštjan Gorenc – Pidžama
Če pa se že, samo da ne volijo Janše. Zelo rad se šali na svoj račun. Znal je povedati tudi to, da je bil včasih, ko še ni vedel, da to ni tako fajn, zmagovalec v tem, komu prej pride. Najbolj všeč so mu dvajsetletnice, katerim je lažje pojasniti kruto resnico o seksu – da to traja približno štiri minute s predigro vred in da so tisti posnetki v porno filmih le nasnemani in skregani z realnostjo. Zelo pametna je bila tudi njegova zadnja ugotovitev, ki jo je podelil z nami, da komur hitro pride – dvakrat da. Boštjan Gorenc – Pidžama ni spravil publiko samo v smeh, ampak v nedvomno krohotanje, zato je na koncu njegovega vložka zaslužil tudi buren aplavz.
Tudi Lucija Ćirović je prišla k nam iz Ribnice. Zna nas spomniti, da je to tista z dvema mehkima »ć« – takim, ki ga ima tudi Janković na koncu. Izdala nam je tudi anekdoto z Jankovićem, ki ji je zaupal, da so tudi njega spraševali, če ima mehkega. Znal je odgovoriti, da ga ima res, zato ima pa tudi trdega »k«. Čeprav se jo dobro spominjamo iz TV ekranov in nekaterih veselic, ko je bila F…, pravi, da je sedaj samo Lucija.
- Lucija Ćirović
Tudi sama ugotavlja, da je to lepo ime in veliko lepše kot črnogorsko ime Labud kakršno ji je najprej hotel dati njen oče. Še posebej se zaplete, če ime Labud izgovoriš hitro in večkrat zapored. Z zelo zanimivo interpretacijo njenih šal, pri čemer zelo posrečeno uporablja njen način govora, mimiko telesa in grimase obraza, nas je spravljala v smeh ob pripovedovanju dogodivščin z njenim še majhnim nečakom in spominjanju na njena mlajša leta. V Ribnici je bilo menda nekdaj čisto fajn, da so se zadevali s »suho robo«. Na res humoren način nam je opisovala te ribniške »zadetke«. V spominu mi je ostala še posebej tista, ko so se zadevali poleg nekega vodnjaka in je bilo postavljeno vprašanje, kako globok je vodnjak. Najboljši »zadetek« je bil tisti, ki je ugotavljal »Odvisno kolk se poglobiš…«. Ja, Lucija je F… že davno prerasla.
Hvala Bogu, bi rekel, če bi bil veren, da je »izbeglica« Perica Jerković pred šestnajstimi leti našel nov dom v Sloveniji. Iz Bosne je prišel naravnost v Koper, kjer se je prvič srečal s slovensko besedo. Brez tega ne bi bilo njegovega humorja, s katerim se lahkotno poigrava tako na svoj račun kot na račun Slovencev, ki so takrat skušali pomagati beguncem.
- Perica Jerković
Žal so nekateri ravno z nespretnim načinom te »pomoči« stigmatizirali takratne begunce in jih postavljali v neprijeten položaj. Prav Perica Jerković nas na njegov prefinjen način nasmeji z opisovanjem njegovih prvih težav s slovenskim jezikom. Takrat mu verjetno res ni bilo smešno, danes je pa še kako, ko se spominja, kako je hotel ustreči profesorju v stilu ‘Kar se mora, ni težko’ in mu na vsak način hotel prinesti kateder, ko je ta prosil za stol. Ali ko je pri tehničnem risanju namesto robov izometrične projekcije »crtal« prave »robove« z verigo in kroglo. Na koncu nas še pouči, da danes loči kaj je miza in kaj je stol, saj se zdaj poklicno ukvarja s prodajo pohištva.
Stand-up komedija je res zadetek v polno in mi ni niti malo žal, da sem odštel 18 € za tridnevni spektakel izvirnega humorja. Nasmejali so nas do sitega. Morda sem imel malo prednosti pred ostalim občinstvom, da humorja izvajalcev – razen Lucije Ćirović, še nisem poznal in sem bil zato še toliko bolj dovzeten do njihovega izvirnega humorja. 
Organizatorji so dosegli svoj namen in že po prvem večeru si upam trditi, da prvi PANČ: Festival stand-up komedije Ljubljana ne bo zadnji. Perica Jerković pravi, da smo za 10 € – kolikor stane vstopnica za enkratno predstavo, dobili njih in med drugimi tudi njega z njegovim balkanskim profilom in ‘faco’ na »V«, medtem ko bi za 20 € dobili Sebastijana Cavazzo v ’5moških.com’. To je res, vendar mi ne preostane drugega kot, da se veselim tudi današnje predstave.
