Kako priti na direktorsko mesto

Malo sem brskal po statistiki na mojem blogu. Če se izrazim bolj natančno, sem pregledoval zapise WassUp-a v WordPressu. Med iskanji, med katerimi je eden pokazal v google.si na moj prispevek Tajkuni na pohodu, sem našel zelo zanimiv iskalni parameter “kako priti na direktorsko mesto“. No, da postaneš “tajkun”, moraš biti najprej direktor. Zato v tem primeru iskanje ni našlo pravega zadetka. Kljub vsemu me je pritegnilo in začelo resnično zanimati - kako priti na direktorsko mesto? Kdo bi iskal odgovor na takšno vprašanje na svetovnem spletu in celo pričakoval, da bo našel pravi odgovor? Kdo bi to vedel in celo vse napotke nudil tudi ostalim nedobudnim bodočim direktorjem? “Kako priti na direktorsko mesto?” – to mi je slišati tako kot “kako osvojiti trdnjavo ali žensko na 101 način” ali “kako pripraviti kosilo v 21-ih minutah, ne da bi odprli konzervo” ali “kako se v enem mesecu naučiti igranja kitare na daljavo” ali še bolje “kako postati pameten politik, ne da bi bil pameten”. Vsi odgovori na zastavljena vprašanja imajo po mojem mnenju nekaj skupnega – meglene odgovore. Vse knjige, ki bi obravnavale te teme, bi se prodajale. Na koncu bi bili kupci teh knjig še vedno srečno samski, za kosilo bi poklicali “Halo pizzo”, na kitaro bi zaigrali celo dva akorda  ”C” in “D” ter včasih poskušali še “G”, po prebrani knjigi o pametnih politikih pa bi itak ugotovili, da za politika ni potrebno biti preveč pameten. Kako pa je z direktorji? Od daleč se zdi, da so nekatere izjeme že rojene take in jim je pisano na kožo, da so direktorji. Zdi se, da jim je to kar dano in je prišlo samo od sebe. Ali res? Kaj pa tisti, ki se nam zdijo totalno nesposobni, ki delujejo kot da ne znanjo šteti do pet, nas nikakor ne prepričajo, vendar so vseeno direktorji. Morda jim celo uspe kakšno podjetje spraviti v stečaj. Nič hudega, bi lahko rekli v njihovih krogih, saj oni le nabirajo izkušnje in se usposabljajo za velike direktorje. Kako jim to le uspe?

Za trenutek sem se spomnil Palome d.d., ker sem pred časom o njej nekaj ujel, ko so mediji poročali o nezadovoljstvu glede vodenja družbe in trepetanja zaposlenih za svoja delovna mesta. Zato sem se odločil, da jo skušam bližje spoznati. Do sedaj sem bil s Palomo d.d. že večkrat v zelo intimnih kontaktih in sicer v posebnih prostorih, ki so tem opravilom namenjeni, vendar pri tem nisem nikoli razmišljal s kom imam pravzaprav opravka.

Večinska lastnika Palome d.d. sta Kapitalska družba d.d. in Slovenska odškodninska družba d.d. (SOD), ki sta imela v juliju 2008 skupaj slabih 71% lastniškega deleža. Skupščino Kapitalske družbe d.d. imenuje Vlada RS, katera nato imenuje upravo, medtem ko je edini delničar SOD-a država. Torej je Paloma d.d. v bistvu v večinski lasti države, zato država (Vlada RS) postavlja tudi poglavitni del nadzornega sveta in uprave. Iz zadnjega letnega poročila je razvidno, da je do leta 2005 Palomi d.d. šlo zelo dobro in je imela soliden presežek, čeprav je bilo precej investicij v posodabljanje proizvodnje. V letih od 2002 do 2004 se je poslovni izid vrtel v pozitivni bilanci okoli 2 milijonov Evrov, v letu 2005 je bil še nekaj nad pozitivnim stanjem, v letu 2006 in nato še v letu 2007 pa je padel na krepkih 5 milijonov Eurov primanjklaja. Pogledal sem v sestavo uprave in ugotovil, da je imela družba od 1. 7. 2005 dalje novo predsednico uprave, ki je bila iz “nekrivdnih” razlogov zamenjana 3. 8. 2007, ko jo je zamenjal drug predsednik. Kljub temu je ostala v dvočlanski upravi in bila letos dokončno razrešena, a ostala zaposlena v podjetju (menda se je ne izplača odpustiti, ker bi bila odpravnina zelo visoka).  Oba sta vidna člana politične stranke Nove slovenije – NSi (Vir: slowwwenia.enaa.com). Prejšnji član uprave je bil tudi (ali pa je še vedno) član neke druge politične stranke, menda Slovenske demokratske stranke – SDS. Skoraj ne bi mogel verjeti, kakšna naključja se dogajajo! Menda je bil razrešen, ker naj bi nekaj privatiziral.

Kot kaže je eden izmed receptov, kako priti na direktorsko mesto, ali pa še bolje na mesto predsednika uprave, če si član zmagovite politične opcije. V političnih strankah je najpomembnejša lojalnost. Grehi se na ta način tudi odpuščajo in hitro se lahko znajdeš na direktorskem mestu kakšne družbe v večinski lasti države, zavoda ali javnega podjetja na lokalni ravni. Prav zdaj prihaja ponovno čas nagrajevanja. Če ta veliki met uspe, obstaja tudi tveganje, da bi tisti, ki so omogočili direktorsko pozicijo, pričakovali kakšno protiuslugo. Zdaj se pa zaplete in se postavi vprašanje – ali lahko vrnemo uslugo na pošten način? Na to vprašanje verjetno ne bom nikoli uspel odgovoriti.

Zatem sem se odločil, da poskušam odgovore najti na bolj preprost način. Nadaljeval sem s preverjanjem na spletu – tako kot je to že nekdo preverjal pred menoj. Odtipkal sem “kako priti na direktorsko mesto” v iskalnik google.si in nato še v najdi.si, vendar nisem bil preveč uspešen. Našel sem le nekaj rezultatov, kjer se v boju za direktorska mesta vmešava politika. Prav nikjer nisem našel nobenega napotka ali recepta. Forum SDS ponuja le odgovor na vprašanje “Kako priti do predsednika?”, ampak to bi bila zanimiva tema za kakšen drug prispevek.

Zato sem začel poskušati razmišljati še malo drugače, s svojo glavo. “Kako…, na kakšen način?” sem se spraševal. Morda s kandidiranjem za direktorsko mesto na javnem razpisu? Mislim, da je to težko. Pomembna je izobrazba, znanje tujih jezikov, izkušnje, izkušnje in izkušnje, ter reference. Dolga in trda pot, ki zahteva veliko odrekanja, dela in kljub temu se hitro lahko kje zatakne. “To za mene ne pride več v upoštev, moram poskusiti kaj drugega,” sem razmišljal naprej.

Morda bi lahko zamenjal svojega direktorja? Kako ga zamenjati? Ja, tako da naredi kaj narobe, hudo narobe. Če ga ni mogoče zamenjati, zaradi njegove napačne strankarske politike ali splošne nesposobnosti, ga je treba deskreditirati. Nekateri so pravi mojstri podtikanj in jim to leži kot, da je to del njihove osebnosti. Najbolje bi bilo, da bi direktor med kakšnim dolgočasnim podpisovanjem listin čisto slučajno podpisal nek predlog za izplačilo honorarja. Tega nikakor ne bi opazil, saj se mu itak ne sanja kaj podpisuje. Seveda, honorar bi bil namenjen njemu ali kakšnemu sorodniku, še najbolje pa bi bilo, da bi bilo nakazilo namenjeno kašnemu zloglasnemu pripadniku opozicijske politične stranke. Njegovo napako bi odkril nekdo, ki bi bil lahko boljši direktor in kateri “ne bi” niti pomislil, da bi se okoriščal na račun podjetja. Ta “nekdo” bi o tem diskretno seznanil lastnika družbe. Prav tako bi čisto slučajno o tem spodrsljaju izvedel sindikat in vsaj eden izmed opravljivih časopisov.  Na koncu bi preostal samo še lažji del posla.  “Nekdo”, ki bi medtem že imel tudi ime in priimek, bi moral lastniku družbe samo še namigniti, kdo je najboljša zamenjava. Verjetno bi se zapletlo, če se bi izkazalo, da je direktor tudi lastnik podjetja. Potem se ga nebi dalo zamenjati tako preprosto. V takem primeru preostane samo še ena rešitev. Speljati mu je treba njegovo ženo in če je sreča na pravi strani, dobite z njo vsaj polovico podjetja.

Žal, tudi to ni zame! Ker sem pošten, mi spletkarjenje ne bi šlo. Ne bi se počutil dobro, ampak zelo, zelo slabo. Nenehno bi me nekaj razjedalo.  Kdo ve, morda pa bi  direktorju navsezadnje celo naredil uslugo, da bi se na lahek način znebil žene in verjetno – kakor imam smolo, bi jaz na koncu ostal še brez službe.

Kaj pa, če bi bil sin Zorana Jankovića? Ja, to bi šlo, če bi bil res njegov sin, poleg tega pa je ta  funkcija že zasedena. Nisem njegov sin, niti ne njegov sorodnik, tako da nimam šans! Niti kje drugje v sorodstvu ne kaže, da bi kaj velikega lahko podedoval, ali da bi me vsaj kdo postavil za direktorja. Zato morebitna pomoč sorodstvenih vezi na moji poti do direktorja odpade.

Ustanoviti lastno podjetje? Ja, to je edina realna možnost, da navadni ljudje postanemo direktorji. Za to je potreben kapital, bi rekli tisti najbolj skeptični. Ne, pa ni čisto tako. Zadošča že čisto minimalen vložek. Najhitrejša možnost ustanovitve družbe, v kateri bi lahko rekli, da smo direktorji, je družba z neomejeno odgovornostjo (d.n.o.), v kateri odgovarjamo z vsem svojim premoženjem. Če ga nimamo, tudi to ni ovira. Nevarnost so “samo” dolgovi, ker žal tudi za njih neomejeno odgovarjamo.  Družbe nima smisla ustanavljati samo zato, da bi postali direktorji. Torej – če hočem biti vsaj nekaj časa direktor, moram imeti tudi kakšno dobro idejo od česa bi jaz in podjetje živela. Ja, imam idejo, pa še eno in še eno, cel kup idej, le ne vem, če so resnično dobre… Menda je treba tudi tvegati, brez tega ne gre. Ne, ne izdam jih! Če hočete postati direktorji, si poiščite svoje ideje. Pravzaprav, meni je čisto vseeno, če nisem nikoli direktor. Kaj, če bi bil za začetek samo samostojni podjetnik? Saj res, kako postati odličen samostojni podjetnik? Se komu kaj svita?