Rad bi prelomil to najino prekletstvo,
pregnal proč vse trnje s tvojega obraza
in da se naju ponovno dotakne bistvo,
ko obudiva ljubezen iz ledenega mraza.
Moja želja največja je bila na svetu,
da ne bi pokopavala ljubečega odnosa.
Slepo hodila sva ob jutranjem svitu,
konec prinesla nama je strupena rosa.
Poljubljam te še zadnjič moja Venera.
S pogledom nemočno lovim najine solze,
ko ob slovesu umira upanje in vera,
da mi ljubezen v srce za vedno zleze.
Brezčutna, brezbarvna miselna podoba,
ki ječi iz kletke prastarih vzorcev,
se ponavlja vse do osamljenega groba
in pozabljena odmeva iz belih vencev.
Pozdravljen Franci,
lepo, da si se na mojem blogu oglasil s tole pesmijo. Najbrž se ne zavedaš, da je takorekoč prvi, zamolčani del, moje pesmi. Nisem vedela, da jo še kdo pozna.
Lep pozdrav,
Nevenka
Včasih je kot, da ne bi znali živeti brez prekletstev. Na koncu moramo tudi lastne slabe odločitve požreti sami, čeprav jih je težko pogoltniti… in živeti naprej.
Kar sem napisal, so bile misli, ki so me obšle ob branju tvoje pesmi – kot neke vrste odgovor na tvoje besede…