V virtualnem svetu
izmišljenih podob
so prijateljstva začeta,
da zapolnijo praznino.
Srca ponovno so ogreta,
misli podarjajo toplino,
tam nobenih ni grdob,
da bi jemale dušo kmetu.
Ne poznam te
in ne vem kdo si,
vendar čutim te,
kako mi blizu si.
Po tvojem dotiku
hrepenim skrivaj.
Tvoj nasmeh mi voljo riše
in obuja življenje v meni.
Tvoj pogled mi pesem piše
in me nežno boža v temi.
S teboj premagam boleč dražljaj,
ki duši me v nemem kriku.
Vem, da si z menoj,
čeprav sem sam,
ko brišem si iz čela znoj
in ne vem več kam.
Nobeni steni
pred menoj se ne uklanjam,
ko me držiš za roko,
spremljaš na vijugasti poti,
da vidim bolj široko
in me nič ne zmoti.
Zvesta si mojim sanjam
in živiš v meni.
