“Biti ali ne biti, je vprašanje;
ravna bolj žlahtno, kdor trpi, ko puščic
prš proži nezaslišana usoda,
ali kdor prime za orožje zoper
morje tegob in vse konča?”
B. me je danes nehote zaposlila z »Biti ali ne biti, je vprašanje«. Brez globokega razmišljanja mi je najprej prišlo na misel, da je najboljša druga izbira – če hočeš, da se počutiš dobro, moraš tudi sam nekaj narediti za to…
V življenju je vedno na dnevnem redu odločanje med tistim – kar se odvija samo po sebi in tistim, na kar bi radi vplivali, spremenili, ko bi želeli biti gospodarji samemu sebi, ter se ne prepuščali zgolj naključjem in usodi. Pravzaprav naj bi bilo najbolj priporočljivo živeti s tokom reke življenja in v smeri, ki jo živijo tudi drugi.
Kaj pa če se v tej vlogi ne počutimo dovolj dobro, da hočemo živeti po svoje? Če delamo nekaj proti zakonom narave, zakonom družbe in običajem, smo kaj hitro izobčeni ter prepuščeni samemu sebi. Najmanj kar se lahko zgodi je, da v očeh drugih postanemo čudaki. Pravijo, če uriniraš proti vetru, si moker ali “polulan”.
“Čudak” bi raje tvegal in rekel: »Bolje, da sem »poscan« kot, da ne bi niti poskusil.« Tudi sam sem tak. Kljub temu, da nisem vedno izbral najboljše odločitve vem, da sem izbiral najbolje kot sem znal in sem izbral sam. Zato sem na dobre odločitve ponosen, o slabih sem raje malo tišji, vendar jih ne zanikam. Pravim, da so lastne slabe odločitve še vedno boljše kot slabe drugih. Kljub temu, če se “prime za orožje zoper morje tegob” ni nobenega zagotovila, da se tegobe tudi končajo. Pogosto te postanejo celo težje. Zato je na videz to lahko vprašanje v resnici zelo težko – nikoli ne vemo vnaprej, ali je bolje malo potrpeti ali tvegati odločitev in nikoli ne bomo vedeli, kako bi bilo, če bi sprejeli nasprotno odločitev.
Kljub temu, da se v resnici vedno odločamo, ali bomo pasivni ali aktivni, konec ni odvisen samo od nas samih. Z našimi odločitvami vplivamo tudi na druge in obratno – drugi na nas. Zato nima pretiranega smisla pretiravati z razmišljanjem »biti ali ne biti«, »živeti ali umreti« ali »odločiti se ali ne«, ampak samo živeti in ravnati tako kot mislimo, da je najbolje.
“Biti ali ne biti, je vprašanje…,” se je Shakespearov neodločni Hamlet spraševal ob lobanji dvornega norca Yoricka in tudi on se nazadnje le odloči za “biti”, za življenje.
.
Kaj pa o vprašanju “biti ali ne biti” pravi standup komik Tadej Toš, pove sam.








“biti” NE POMENI ziveti-ravno nasprotno! pomeni VEGETIRATI…
namig: Interpretacija umora
Verjetno je tudi interpretacija “biti ali ne biti” odvisna od tega, kdo jo interpretira.
V prvem letniku gimanzije učijo: “Hamlet razglablja, ali je pametneje živeti ali umreti. Sprašuje se, če je bolj plemenito, da trpiš ali se moraš temu upreti. Smrt primerja s spanjem. V spanju sanjaš in sanj se ljudje bojimo. Bojimo se, da so hujše od sanj na tem svetu, sicer bi si končali to življenje. Bojimo se neznanega, v tem primeru smrti. Pravi, da smo v primeru smrti vsi plašljivci, tudi tisti, ki so po naravi neboječi. Hamlet se odloči za maščevanje, za življenje; to mu je najpomembnejše na tem svetu. Odloči se za biti in to je sporočilo tega monologa.”
Kljub temu je lahko resnica drugačna. Vprašanje je le po čem ali kako sprašujemo. Če bi se vprašal, ali naj živim ali umrem, je biti “živim”. Če bi se vprašal, ali naj vegetiram še naprej ali naj preneham, je biti “vegetiranje”. Vedno sta vsaj dva zorna kota.
Vsekakor bo treba prebrati tudi bestseller – Jed Rubenfeld: Interpretacija umora.