V prvem letniku gimanzije učijo: “Hamlet razglablja, ali je pametneje živeti ali umreti. Sprašuje se, če je bolj plemenito, da trpiš ali se moraš temu upreti. Smrt primerja s spanjem. V spanju sanjaš in sanj se ljudje bojimo. Bojimo se, da so hujše od sanj na tem svetu, sicer bi si končali to življenje. Bojimo se neznanega, v tem primeru smrti. Pravi, da smo v primeru smrti vsi plašljivci, tudi tisti, ki so po naravi neboječi. Hamlet se odloči za maščevanje, za življenje; to mu je najpomembnejše na tem svetu. Odloči se za biti in to je sporočilo tega monologa.”

Kljub temu je lahko resnica drugačna. Vprašanje je le po čem ali kako sprašujemo. Če bi se vprašal, ali naj živim ali umrem, je biti “živim”. Če bi se vprašal, ali naj vegetiram še naprej ali naj preneham, je biti “vegetiranje”. Vedno sta vsaj dva zorna kota.

Vsekakor bo treba prebrati tudi bestseller – Jed Rubenfeld: Interpretacija umora.