Strahovi

Ja, nalažje je bežati… Toda pred kom? Ali res ubežimo pred samim seboj in pred resnico. Sebe zatreti se ne da. Lahko se trudimo in upiramo nekaj časa, ampak - ne, to ne gre… Morda si lahko rečemo, da tega več nočemo da nočemo več razočaranja in da preveč boli, da bi bili ponovno razočarani. Za kakšno ceno? Da smo sami sebi dovolj. Vendar ni v naši naravi, da bi bili lahko zadovoljni samo sami s seboj. Želimo biti zadovoljni skupaj z nekom, ki nas razume, nas posluša, objame, nas poljubi, nam je v oporo, z nekom, s katerim tudi nesmiselno postane smiselno. Ko preprosto vemo, da občutimo vse to, ne potrebujemo nič drugega… Ja, čustva lahko bolijo. Bolečina je lahko tako huda, da nas duši v prsih, da nam stečejo solze po licih. Nikakor jih ne moremo zadržati z nobeno silo, ko si želimo nekoga samo dotakniti, vendar slednji ostaja hladen, brezčustven. To nas boli še bolj in ubija še zadnji košček življenja v nas. Želimo si zarezati v naše telo, da bi telesna bolečina premagala bolečino v duši. Ko to mine, se bojimo in nočemo pozabiti, kako nam je bilo hudo. Zato si želimo vsa čustva zatreti, se delamo močne in hočemo vsem dati vedeti, da nam nič ne more priti do živega. V resnici pa smo krhki in si želimo okusiti vse tisto kar smo že imeli. Bilo je tudi lepo, zato se bojimo tudi lepega. Ker je bilo resnično čudovito, tudi tega ne moremo pozabiti. Kako naj to ponovno doživimo, če pa ne želimo ponovne bolečine, razočaranja in trpljenja ob izgubi? Najhujše je, ker se ob tem počutimo izgubljeni, ničvredni, prevarani in tako sami. Najhujše je, ko postanemo čustveni invalidi. Zakaj bi tvegali? Bomo bolj srečni, če ne bomo tvegali in se prepustili? Bomo zadovoljni samo s samim seboj? Se bomo odločili za “biti ali ne biti“? Kaj je za nas življenje? Si ne želimo ljubezni in da bi bili ljubljeni?

Bistvo življenja je, da ga živimo tako kot ga bi radi živeli. Življenje je lepo, ko ga živimo taki kot smo. Ljubezen je čudovita, ko jo živimo brez napora. Ljubezen je, ko jo živimo z nekom, ki gleda z nami v isto smer in nas spodbuja, da rastemo skupaj z njim. Odnosi so enostavni, ko si lahko zaupamo in znamo poslušati. Ljubezen je, ko se jo naučimo negovati. Odrastemo, ko smo se iz vseh razočaranj naučili, da je vse rešljivo dokler živimo. Ko se naučimo živeti, najdemo tudi pravega partnerja. Takrat nas ne sme biti več strah - prišel je naš čas, živeti…