Pred nekaj dnevi sem znanca vljudno ogovoril s frazo: “Kako si?” Običajno takemu bolj vljudnemu vprašanju v takem pogovoru sledi odgovor: “Ja, v redu sem. Bo. Kar gre…” Tudi tako je bilo tokrat. Potem pa sem - ne vem točno zakaj, še vprašal: “Kako pa kaj otroc’, ali v redu spite ponoči?” Vedel sem, da je nekaj mesecev nazaj postal očka, zato sem pričakoval, da se bo ponosni očka pohvalil. Tokrat pa sem dregnil naravnost v osje gnezdo. Hitel mi je razlagati, kako ponoči ob devet mesečni hčerkici skoraj nič ne spijo, da on spi v ločeni spalnici in da se s partnerko - mamico njegove hčerke (porok danes itak ni več), neprestano kregata za čisto brezvezne stvari in da sta bila že nekajkrat na tem, da bi šla narazen. V mlado razmerje je dojenček prinesel en velik kup nevroze in težav. Povedal mi je, da partnerka ponoči skoraj nič ne spi, ker hčerka hoče ponoči jesti in se igrati, medtem ko preko dneva sploh ne je. On spi v ločeni sobi, da se tako naspi in je dovolj spočit za službo.
Njegova zgodba se mi je zdela precej znana. Ne vem od kje mladim mamicam ideja, da dojenček ne sme zajokati niti za trenutek. Dojenčkov jok jim gre tako na živce, da so pripravljene storiti popolnoma vse, samo da jim tega ne bi bilo treba prenašati. Medtem, ko ti mali izsiljevalci terjajo svoje, nekatere mamice padejo v ta začaran krog in ne znajo več izstopiti iz tega. Kako bodo neprespane in utrujene od vsega vesele še svojega partnerja, ko se je dotakne z upanjem, da bo tudi on prišel kdaj na vrsto, saj ravno njega krivijo, da jim je naredil to malo pošast. Normalno je, da otročiček svoje slabo počutje pokaže z jokom, še posebej, ko je bolan, pokakan ali lačen…, vendar gre pa občutno predaleč, ko se joka že za vsako malenkost. Mnenja sem, da je takemu otročičku treba dati vedeti, da se hrana dobi preko dneva, da se ponoči spi… in da ga je treba včasih potrebno enostavno kar pustiti, da se najoka in tako naposled tudi sam ugotovi, da se ves svet ne vrti samo okoli njega.
Sodelavcu sem svetoval, da vzame teden dni dopusta in da bi s partnerko za ta teden dni zamenjala vlogi. Po mojem mnenju se bi ona lahko le tako malo oddahnila. Nadalje sem mu svetoval, da naj se s partnerko dogovori, kako bosta hčerkico pustila, da se zvečer najoka vse dokler ne bo zaspala in da je ponoči ne bosta več hranila. Na glas sem razmišljal, da je to edini način da bosta končno spet oba spočita in da bosta ponovno našla nekaj časa samo za njiju. Morda je tudi kak drugi način, ampak jaz se kaj bolj pametnega ne spomnim. Zato sem ga še malo spodbudil, da naj bo ”dec” in vzame stvari v roke, če želi odpraviti razlog za domačo živčnost. Potiho me prav zanima, ali bo kaj od tega tudi naredil, saj si mamica očitno sama ne zna pomagati. Kdo ji bo pa pomagal, če ne on…?
on nov 15th, 2008 at 8:30
Franci, kar v pravo smer si ga usmeril. Tile mali izsiljevalci so sicer odlični psihologi, vendar jim moramo dati vedeti, da nekje so pa le meje in da se svet ne vrti le okoli njih. Se strinjam s tabo - če je bolan, če ga je potrebno preobleči, če je lačen - takrat toleriramo jok, ker vemo, da z jokom sporoča svoje neugodje. Da pa bi se ta mali terorist ponoči hotel igrati, imeti obroke…. a-a, to pa ne. Ja, ja, včasih so rekli, naj se dere, da si bo razvil pljuča
on nov 15th, 2008 at 13:23
jaz pa ne vem, od kje novopecenim starsem ideja, da je otrok-mamicin…
(me prav zanima, ce je ta sodelavec sploh izkoristil moznost ocetovskega dousta ;))
on dec 29th, 2008 at 20:50
tale tvoj nasvet je popolnoma zgrešen. če te zadeva zanima, predlagam da malo pobrskaš po netu in našel boš kup strokovnih člankov, ki svetujejo ravno obratno. en primer:
http://www.babycenter.com/404_are-we-damaging-our-baby-by-letting-him-cry-himself-to-sleep_2644.bc
on dec 30th, 2008 at 12:55
Otroci so različni in starši tudi, govorijo pa izkušnje. Nekateri otroci se res dolgo jokajo in za prazen nič izčrpajo starše. Zaradi tega se tudi odnosi med mamicami in očki pogosto skrhajo na kritično raven. Niti jih ni malo, ko so se zaradi takih stvari razšli.
Teorij je lahko sto, vendar nihče - noben strokovnjak ne more zagotavljati, da je njegova teorija - kaj otročiček takrat ko joka razmišlja, prava. Preverjeno pa je bilo ničkolikokrat, da že majhni otroci, tudi dojenčki, gledajo samo na svojo korist in so zelo egoistična bitja. Pri tem pa hote ali ne hote vedno znova preverjajo mejo našega potrpljenja… Če jim ne ustrežemo v vsem, še ne pomeni, da jih nimamo radi.
on dec 30th, 2008 at 22:38
Otroci so različni, vendar je dokazano, da vsaj v svojem prvem letu niso sposobni izsiljevanja. Egositi, če temu lahko tako rečemo, pa so le toliko, kolikor si želijo nego, toplino in ljubezen.
Mislim, da je predvsem tvoje razmišljanje zelo egositično, saj se mi zdi zelo neprimerno enačenje potreb komaj rojenega dojenčka, ki je na milost in nemilost prepuščen okolici in potreb staršev.
Imam dva majhna otroka in vem kaj pomeni dan za dnem vstajati sredi noči. Starša morata pač biti toliko pri sebi, da se zorganizirata, da je vsak hip vsaj eden od njiju vsaj pribljižno spočit.
Sploh pa, en otrok je izi
on dec 31st, 2008 at 14:22
Ne bom ti dal prav in ne bom rekel, da razmišljaš narobe. Vsak naj dela tako kot misli, da je najbolj prav.
V konkretnem primeru je šlo za devetmesečnega otročička. Pri nekaterih se te stvari zavlečejo celo v kasnejše obdobje, v strarost dveh, treh let ali še kasneje… Jaz sem v praksi preizkusil obe varianti. Mislim, da je jasno katera pot se mi zdi boljša, ampak to je stvar staršev - koliko so si skladni o tem razmišljanju. Nekatere mamice ali očki navadno ne morejo prenašati takega “zdravega” joka niti sekundo. Še enkrat - govorim o joku, ki je posledica želje po hranjenju ali crkljanju ponoči, medtem ko čez dan ne bi jedli, ali ne bi jedli dovolj in morda bi morda čez dan raje spali… Eni pa imajo to srečo, da so otroci kar “pridni” in kar rata samo od sebe, da ponoči znajo spati.
Zato pa se v časih naših starih staršev, ko je bilo otrok več, niso toliko ukvarjali s tem, ker enostavno takšnega nočnega dežuranja niso zmogli. Tako otrokom ni preostalo drugega, kot da spijo… Nevrjetno je, da so tudi ti otroci zrasli. Pa naj mi zdaj kdo reče, da so ti odrasli v depresivne ljudi, potencialne morilce ali samomorilce, ker jim je manjkalo ljubezni…
Rešitev in problemov na to to temo je več in o teh pišejo tudi na tem forumu http://www.ringaraja.net/.