Novi Kazenski zakonik

S 1. novembrom 2008 je pričel veljati novi Kazenski zakonik, ki je prinesel kar nekaj novosti. Iz medijev se je ob uveljavitvi zakonika najpogosteje slišalo, da je mogoče zdaj tudi v Sloveniji izreči kazen dosmrtnega zapora za najhujša kazniva dejanja. Navedeno dejstvo nas vsekakor približuje hollywoodskim filmom, v katerih smo do sedaj spoznavali dosmrtne kaznjence skozi filmske junake. Ozirajoč se na pretekle izkušnje v slovenskih zaporih ni bilo nikoli prav veliko kaznjencev, za katere nas bi bilo strah, da bodo nekega dne prišli iz ječe. Najbolj zloglasni (npr. Jože Trobec, Silvo Plut) so si menda sodili kar sami in državi prihranili nekaj stroškov. Mislim, da bi bilo ob teh kaznivih dejanjih bolj preventivno, da bi stroške oskrbe kaznjencev nosili kaznjenci sami s sodnim odvzemom njihovega premoženja, z možnostjo odplačevanja stroškov z delom v času prestajanja zaporne kazni in nenazadnje s terjatvijo njihovih sorodnikov, če sami tega ne bi bili sposobni poravnavati. V tem primeru bi plačevanje stroškov prestajanja zaporne kazni delovalo ne samo prevzgojno na zapornike, ampak tudi preventivno za vse potencialne storilce kaznivih dejanj. Menim, da so zakonski in življenjski partnerji ter sorodniki pogosto kar dobro seznanjeni od česa živijo osebki, ki se preživljajo s kriminalnimi dejanji in jih nekateri celo odkrito podpirajo. Morda imajo tudi oni nekaj od tega, če se vozijo z velikimi črnimi avtomobili. Ob zavedanju, da se vsakemu posamezniku lahko zgodi odvzem imetja ali plačevanje stroškov prevzgoje v zaporih, bi imeli kriminalci bistveno manj podpore. Če bi v takem sistemu sorodnikom ponudili možnost, da se odpovedo prikrivanju, bi  jih v zameno razbremenili morebitnih stroškov plačevanja bivanja v slovenskih zaporih potem, ko bi ovadili svoje »najdražje«.

Pri denarju se nehajo prijateljstva, celo bratje in sestre se pobijajo za dediščine, prav tako se pogosto o finančnih zadevah ne znata uskladiti tudi dva, ki si vsako noč delita posteljo…, zato je to najboljša preventiva za bistveno zmanjšanje kriminala. Verjamem, da bi bil odvzem premoženja hujša grožnja potencialnim storilcem kaznivih dejanj kot dosmrtna ječa in bi malo bolj razmislili preden bi se lotili česa nezakonitega.

Nekoliko več pozornosti ob novem Kazenskem zakoniku sem posvetil njegovemu 197. členu, »Šikaniranje na delovnem mestu«:

(1) Kdor na delovnem mestu ali v zvezi z delom s spolnim nadlegovanjem, psihičnim nasiljem, trpinčenjem ali neenakopravnim obravnavanjem povzroči drugemu zaposlenemu ponižanje ali prestrašenost, se kaznuje z zaporom do dveh let.
(2) Če ima dejanje iz prejšnjega odstavka za posledico psihično, psihosomatsko ali fizično obolenje ali zmanjšanje delovne storilnosti zaposlenega, se storilec kaznuje z zaporom do treh let.

Zanimiv mi je predvsem zaradi tega, ker sem bil tudi sam pred leti v položaju »žrtve« šikiniranja na delovnem mestu, vendar žal Kazenski zakonik tega kaznivega dejanja takrat še ni poznal. Šikaniranje na delovnem mestu se pogosto odraža z mobingom, ki ga vrši nadrejeni nad podrejenim.  Vem, da nisem bil ne prvi in niti zadnji, ki je bil deležen posebne pozornosti mojega tedanjega šefa. Čeprav notranja javnost dobro pozna njegov pristop do reševanja problemov, ki jih v bistvu ustvarja sam, se mu vse do danes še ni zgodilo nič hudega. Ker nisem bil nikdar obtožen ali obravnavan zaradi slabih delovnih rezultatov ali neizvedenih delovnih nalog, kaj šele – da bi mi bilo to kdaj tudi kaj dokazano, ali da bi bil v kakšnem postopku, mi je bilo v mojem primeru nesprejemljivo, da se podredim nečemu kar je bilo popolnoma tuje mojemu načinu razmišljanja. Moj nadrejeni je (bil) avtokratski vodja, s katerim sem prišel navzkriž, ker nisem imel enakega stila vodenja kot on. Nikoli nisem želel pozabiti, da sem bil tudi sam nekoč najnižjega ranga in sem bil kljub temu tudi takrat človek. Zato sem verjel (to verjamem še danes), da se do dobrih rezultatov pri delu pride na več načinov in pri tem ni nujno, da se vodja povzdigne nad podrejene tako, da jih pohodi kot nujno zlo, temveč jih poskuša motivirati in usmerjati kot pomembne člene delovnega procesa. Ko človek doživi degradacijo zaradi slabega dela, vsaj ve zakaj se mu piše slabo. Veliko težje je sprejeti napad zoper komuniciranje, ogrožanje osebnih stikov in osebnega ugleda, ter onemogočanje kvalitetnega dela, ko se nekdo znese nad nekom samo zato, da bi se pripravilo teren za zamenjavo popolnoma kompetentne osebe, zaradi nekih osebnih interesov ali razlogov. Sicer se lahko neke pravice iz delovnega razmerja tudi zavaruje na delovnem sodišču, vendar kaj pomaga takšna pravica, če je na odločitve sodišča potrebno čakati tudi po več let, življenje pa imamo le eno.

Nadejam se, da se bodo bodoče žrtve šikiniranja na delovnem mestu od sedaj naprej posluževale tudi te možnosti, ter s časom izkoreninile takšna neprimerna in podla ravnanja posameznih vodij ali delodajalcev. Zato spremembe, ki jih prinaša nov Kazenski zakonik, pozdravljam.