Krvodajalski dan

Danes sem se po nekaj letih odločil, da grem ponovno podarit mojo rdečo kri. Sodelavec, ki je stalni krvodajalec, je omenil, da so ga klicali zaradi potrebe po trombocitih in sem se hitro odločil, da grem zraven. Na Zavodu RS za transfuzijsko medicino je takoj za vhodom okence za prijavo krvodajalcev. Prijazno povprašajo za osebne podatke za obrazec, saj brez tega nikjer ne gre in že na samem začetku sem dobil potrdilo o zadržanosti z dela (za službo), zaradi odvzema krvi. Po Zakonu o delovnih razmerjih krvodajalcu pripada na krvodajalski dan dela prost dan oz. izredni dopust, kar kaže na to, da država ali delodajalec (o natančnem plačniku nadomestila se nisem zanimal) v bistvu subvencionira krvodajalstvo. Nato je sledil odvzem vzorca krvi iz prsta, izpolnjevanje ankete glede preverjanja rizičnosti, merjenje krvnega pritiska in utripa, ter nazadnje še kratek razgovor z zdravnikom. Tu kaj hudo posebnega ni bilo razen tega, da sem imel število utripov srca na minuto kar znatno nižje od običajnega. Menda je to značilno za športnike, saj potem, ko sem povedal, da dvakrat tedensko igram košarko, enkrat odbojko in da vmes tudi malo tečem, alarma ni bilo več. No, navsezadnje se mi je kar zdelo, da sem še vedno tretiran kot športnik. Zdaj je bilo pa le na vrsti tisto glavno – pravi odvzem krvi. Stopil sem v večji prostor, kjer se bohotijo udobni usnjeni sedeži za polelžeči položaj in se po napotkih prijaznega osebja namestil na najbližjega. En nežen špik in že je zacurjala moja rdeča kri. Najprej v eprueto (menda zaradi testov na HIV in hepatitis), nakar še v nekaj minutah 4,5 dcl (0,45 litra) v vrečko. Zanimivo, da se ne čuti prav nič. Nobene slabosti, kaj šele bolečine. Medtem sem malo klepetal s sestrami, saj ni bilo prav hudega drena – poleg mene je bil v tem času na sosednjem polležalniku le še en krvodajalec in hitro je bilo opravljeno. Presenetilo me je le to, da sem se igle v roki že kar navadil in me je kar motilo, da so mi jo potegnili iz roke. Malo je zapeklo, ampak tega seveda nisem pokazal, saj sem vendarle močan “dec”. Poslovil sem se in rekel, da kmalu spet pridem. Med vsakim dajanjem krvi mora preteči najmanj tri mesece. Od tam sem bil z bonom napoten v restavracijo, kjer sem se lahko okrepčal. Na voljo imajo različne sendviče, jogurte, pecivo, sadje, čaj in seveda kavo po izbiri. Vsak se lahko nasiti kolikor ga je volja. Jaz sem si privoščil kavo kar dvakrat, saj sem moral počakati še kolega, ki se je zadržal malo več časa. Bila je dobra in tudi občutek je bil dober – upam, da bom s tem res komu tudi pomagal in da nisem daroval le tisto najbolj sitno kri.