Rojstni dan. Kaj je že to? Ali se je res potrebno tega tako veseliti? Spominjam se mojih otroških rojstnih dni. Niso bili kaj prav velikega, v primerjavi z današnjimi nič posebnega. Bili so popolnoma drugačni rojstni dnevi. Ni bilo še Mc Donnald’sa ali TUŠ Planeta, da bi nas starši peljali tja, kjer bi se skupaj igrali s svojimi prijateljčki v varstvu tamkajšnjega osebja. Spomnim se svoje prve torte. Dobil sem jo za deseti rojstni dan. To je bilo res nekaj velikega – moja prva torta. Na fotografiji se še danes vidim – ne da bi jo bilo potrebno pogledati, skupaj z mamo in sestro. Fotografijo, ki je zabeležila edinstven trenutek, je naredil naročen fotograf. Spomnim se, da sem na ta dan oblekel popolnoma nov brezrokavnik – da bi lep na fotografiji. Očetu se je vse to zdelo neumno, zato ga to popoldne ni bilo doma. Mama je hotela, da bi bilo drugače. Ko se spominjam za nazaj, se ne spominjam, če je oče kdaj v življenju sploh dobil torto. Verjetno nikoli. Ne, nismo bili revni, ampak včasih je bilo vse bolj skromno in ni bilo vse tako samoumevno. Potem so prišla leta, ko sem res težko čakal na rojstni dan. Pri petnajstih sem samo še razmišljal, kdaj bom star osemnajst let, da bom postal odrasel in končno svoj gospod. Ko bom lahko počel kar bom hotel… Teh let “ko bom lahko počel kar bom hotel” nisem nikoli doživel. Sem pa kmalu občutil ob sebi prvo punco, nato tudi kmalu prvo čisto pravo ljubezen, imel kmalu tudi izpit za avto, končal srednjo šolo, imel prvega “fička”…, nato pa so leta pričela drveti. Vse se je pričelo odvijati prehitro, vsaj za mojo pamet, ki je včasih potrebovala nekoliko več časa za vse kar se dogajalo okoli mene. Kmalu so rojstni dnevi postali nekaj, kar mi je postalo odveč. Zakaj bi se veselil rojstnih dni, če mi prinašajo vedno več odgovornosti, vsakodnevnih bitk za uspehom, nekaj več problemov in neprijetnih zapletov. Nazadnje sem ugotovil, da je moj čas obstal. Čas je tekel in jaz sem se staral, vendar sem kljub temu zadnja leta ostajal enako mlad ali star. Vsem se je nekam mudilo, meni nikamor – kot da bom živel še sto let in sem komaj začel živeti. Kar naenkrat sem se prebudil iz tega sanjavega spanca in ponovno padel skozi prepad v realno življenje. Vmes mi je ušlo nekaj priložnosti, ampak sem do njih ostal popolnoma ravnodušen. Še enkrat sem si rekel: “Zbudi se! Menda se res samo enkrat živi. Se bom res kar naenkrat postaral, ne da bi resnično živel?” Zdrznem se in sam sebe sunem pod rebra: “Ja, tukaj sem! Živim! Veselim se življenja…” Zdi se mi, da bom kmalu pekel torto za rojstni dan. Zato, ker bi se rad veselil in ne sam. Zadnji rojstni dan je bil res bolj klavrn. Nisem ga želel praznovati. Tokrat ga bom. Sam in še z vsemi, ki bodo hoteli biti z menoj!
Pred nekaj dnevi sem se zalotil ob tem razmišljanju, ko sem gledal vesele obrazke. Tudi njim ni pomembna samo torta in materialne stvari, ampak je kar videti, da jim veliko več pomeni topel objem in prijazna beseda. Morda bi se temu lahko reklo tudi “ljubezen”. Kako malo potrebujemo ljudje, da se počutimo dobro. Trinajst in pet let. Svečke smo kar nekajkrat prižgali, ker je tako dober občutek, ko se vanje pihne. Nekaj slikc je nastalo ob smehu in veselju, čeprav z odraščanjem prihajajo čisto nove stvari v življenju, na katere nas nihče ne more v celoti pripraviti. Lara in Luka – še enkrat vse najboljše!
