No, mi je končno uspelo začeti pisati ta post, ki sem ga nameraval napisati že najmanj en teden. Napisati ga želim, zaradi čisto določenega namena in ga nameniti tistim ljudem, ki so me v zadnjem času opazili tu, vendar širijo govorice, da se mi je čisto zmešalo, da zdaj pišem “kar ene” pesmice, ker ne morem preboleti ene bivše ljubezni in se menda še norčujejo iz vsega tega. Ti ljudje naj bi bili nekateri moji sodelavci. Da je res nekaj na tem, se mi je potrdilo, da se v zadnjem času zelo pogosto pojavljata kot predmet iskanja na iskalniku google.si moje ime in priimek. Tako se mi je zdelo, da je res najbolje, da napišem nekaj vrstic prav tem ljudem, ki jih tako “skrbi” za moje zdravje in tako še popestrim zanimivo branje.
Čeprav je svet interneta in bloganja že kar krepko razvit, marsikomu ni domače, da nekdo, ki ga pozna, piše spletni dnevnik (blog). Še bolj je tuje, da ta “nekdo” napiše na splet tudi kakšno tako bolj osebno stvar. Mogoče je potrebno biti res korajžen za kaj takega. Pri meni ali bolje – v meni, so se zgodili prav pred začetkom bloganja nekateri premiki, zaradi katerih sem ugotovil, da se lahko počutim zelo dobro, če znam poskrbeti zase. Čeprav so se ti premiki zgodili ravno v glavi, se mi na morebitno presenečenje ni niti malo zmešalo. Že od nekdaj sem bil bolj iskrene narave, ampak sem prišel do spoznanja, da je zelo dober občutek, ko se človek odpre tudi navzven. Ko spustim, da gredo vsi strupi, vse stvari ven iz telesa in duše, se počutim popolnoma lahkega in razbremenjenega. Pisanje omogoča prav to – sprostitev nakopičene energije, včasih negativne, drugič spet pozitivne. Ob zavedanju, da je mnenje okolice nepomembno v primerjavi z lastnim počutjem in občutki, mi je popolnoma vseeno, ali me drugi vidijo kot zmešanega ali kot nekoga, ki piše o čem misli, razmišlja, kaj se mu dogaja… Meni je pomembno, da se jaz počutim dobro in ob pisanju prispevkov za moj blog se počutim prekleto dobro. Tisti, ki jim pisanje besed teče malo težje, to še težje razumejo. Čeprav bi bil rad popolnoma iskren do vsega, vsaj do sebe moram biti, pa žal ne morem na blog napisati čisto vsega kar bi rad. Iz zelo preprostega razloga – ker ne bi rad kogarkoli na kakšen način prizadel ali užalil. Nobenemu ne želim nič slabega. Celo tistim ne, ki so mi v preteklosti ali mi še danes poskušajo greniti življenje. Svojo energijo za sovraštvo ali maščevanje raje usmerjam v bolj prijetne stvari in ne dovolim, da bi tuja negativna energija preveč vplivala na moje počutje.
Pa kaj, če sem napisal nekaj pesmic… 
Ne, nisem jih napisal, ker ne bi mogel preboleti ene nedavne ljubezni. Je kdo presenečen? 
To ljubezen sem prebolel že nekaj časa nazaj in verjetno je odveč razlagati, da mi je zdaj zelo v redu, ker itak verjetno tega ne bi razumeli. Pesmice sem napisal, ker se mi je to zdelo v tistem trenutku zanimivo in so bile pravzaprav nek odgovor avtorici nekih drugih pesmi iz nekega drugega bloga. Čeprav se meni ne zdijo nič posebnega, sem prejel nekaj pohval in celo vprašanj odkod sem jih prepisal… Maraton, pravzaprav tek na 10,5 km sem šel tečt, ker mi je bil v tistem trenutku izziv in tudi ne zato, ker bi se mi zmešalo. Prav tako sem zaradi izziva pristopil k vodenju Sindikata policistov Slovenije in še kup drugih podobnih stvari je, ki sem jih storil in jih bom še, ker sem rad kreativen in imam rad izzive. To me dela bolj polnega, v tem najdem zadovoljstvo. Tudi pri pisanju bloga najdem zadovoljstvo. Pri tem mi ni mar kaj si drugi mislijo o tem, ampak kako se jaz počutim. Zato – dokler se bom počutil dobro ob pisanju bloga, bom pisal prispevke zanj tudi naprej in to ne oziraje na morebitne govorice, ki se dogajo za vogali. Ljudje govorijo o ljudeh, zato me nič ne moti, če govorite in razpredate o meni tudi naprej. Jaz zase že vem… 
