Pofočkan ali sedem resnic

Že skoraj dva tedna nazaj je, odkar me je Anže kliknil in določil, da sem pofočkan. Ni mi preostalo drugega, kot da napišem sedem resnic o sebi in nekaj blogerk ali blogerjev pofočkam tudi naprej.

Mojih sedem resnic:

Včasim imam občutek, da bi lahko gore premikal; pa me spet mine ta občutek, ker je pasivnost bolj udobna; pa se spet ne počutim dobro in ugotovim, da je bolje tvegati in imeti več od življenja; ja, boljše mi je, ko več  sam odločam o mojem življenju kot nanj vplivajo drugi; mogoče se to sliši malo svojeglavo, ampak kako naj bo človek zadovoljen, če ne počne tudi stvari, ki jih počne rad; včasih je fajn hoditi po robu; resnica: rad sem kreativen in sredi izzivov.

Čas kosila, jaz pa eksperimentiram; eksperiment ima delovni naslov “kuhanje kakor pač pride” in podnaslov “praznjenje hladilnika in shrambe”; včasih tudi kaj uspe in je okusno, se pa zgodi, da se tudi kaj popolnoma “podreka” – ubogi reveži, ki ostanejo napol lačni; no, o tem bi lahko povedali več drugi, ki morajo to prebaviti in še redkeje, ko je pa to vendarle treba – me vidijo pri pospravljanju; resnica: rad kuham, medtem ko mi je pospravljanje le nujno zlo.

Včasih imam občutek, da sem drugačen; da sem nekaj čisto drugega kot večina in ne spadam v ta svet; drugačnost sem začel razumevati kot način razmišljanja in se naučil spoštovati tiste, ki znajo razmišljati s svojo glavo in sočustvati s tistimi, ki jih je strah samega sebe – so negotovi in se ne počutijo varne, ter se raje podredijo okolici; pri tem spoštovanju mi ni toliko pomembno, da drugi razmišljajo podobno kot jaz, ampak da so zvesti samemu sebi in svojim prepričanjem; resnica: rad sem to kar sem, rad se imam takšen kot sem.

Šport mi pomeni veliko; ampak ne pred televizorjem, čeprav kdaj pa kdaj rad pogledam kako tekmo; ob športu se sprostim, izločim iz sebe strupe in se fizično počutim zelo dobro; dobra fizična kondicija se pozitivno odraža tudi na drugih področjih, in pozitivno vpliva tudi na psiho; trenutno najraje/najpogosteje igram košarko, odbojko, namizni tenis, tečem, pa tudi še za ostalo si občasno vzamem čas…, že nekaj časa pa iščem soigralca/ko za badminton (lopar že imam), ki bi bil pripravljen/a malo potrpeti in me malo naučiti (še nisem igral, ampak bi rad); resnica: rekreativni šport je del mojega življenja.

Zadnje čase se mi dogaja, da najprej dam vodo kuhat za kavo in se takoj zatem vsedem za računalnik – seveda pa voda pogosto povre veliko prej preden se vrnem do štedilnika; zato sem se navadil, da skuham nesladkano kavo, ker je manj škode kakor da vodo sladkam; ja, lahko bi jo sladkal potem, ampak je ne; resnica: najpogosteje pijem nesladkano kavo, brez dodatkov.

Zjutraj se vedno težko dvignem pokonci, ker zvečer pogosto pretiravam in grem prepozno spat; vedno še kaj počnem vmes in mi potem pogosto zmanjka časa za pravočasen prihod na cilj; dobro, če je res nekaj zelo pomembnega, potem vem, da moram biti pravočasen in grem potem za vsak slučaj eno uro prej od doma – če bi čakal do zadnjega, bi itak zamudil; tako sem za običajne stvari zelo točen ali kakšno minutko čez – ko se “zaradi” kakega prometa ne izzide vse tako kot bi bilo treba in ne vem, kako da se ravno takrat, ko se mi mudi, pred menoj znajde kakšen tovornjak, novopečena voznica ali voznik (da ne bo kakšna huda), ali nekdo, ki mu je vsak dan na cesti pri srcu nedeljska vožnja; resnica: moja najslabša navada je zamujanje.

V ljudi, ki jih v življenju samo srečujem, se ne vtikam in do njih skušam biti le prijazen ali vljuden, medtem, ko imam rad do oseb, ki mi nekaj pomenijo, kvaliteten odnos; zato te osebe, ki so mi blizu, jemljem zelo resno, včasih celo preveč, saj jih poskušam razumeti tudi takrat, ko se mi zdijo zmedene in izgubljene; skušam se postaviti v njihovo kožo, saj bi rad vedel, zakaj ravnajo tako kot zaznavam njihove besede ali dejanja; rad se pogovarjam in kar verjamem, da pogovor vse reši, čeprav v praksi opažam, da je pogovor včasih celo odveč in nazadnje ugotovim, da ni nujno, da bi moral vedno vse razumeti in mora včasih enostavno čas narediti svoje; resnica: rad imam iskrene in odkrite pogovore.

Zdaj jih je pa treba še nekaj pofočkat (upam, da bodo nadaljevali s fočkanjem). Bom izbral nekaj zanimivih, ki jih imam v nastavitvah RSS (kakšno bom izpustil, ker je jo je pofočkal že Anže):

• Žogca v ofsajdu, ker jo je zanimivo brati,
• Majda Širca, ker mi je že pred njenimi političnimi časi naredila kulturo bolj razumljivo,
• Iz volkovega b(r)loga, ker ima marsikaj za napisati,
• Saša Einsiedler, ker je že od nekdaj fejst punca,
• Eva Irgl, da bo poskrbela za ravnotežje iz desne strani,
• StaneP, ker je me je dal na njegov seznam spletnih dnevnikov in da bo kaj novega napisal,
• Nevenka, ker sem zaradi njene poezije še sam napisal nekaj rim.