Po mojem mnenju je prava težava v iskrenem odnosu – pa naj bo to partnerski ali prijateljski, da tvegamo, da se bomo preveč odkrili in zato postali ranljivi. Ko pokažemo svoje šibke točke, je lažje manipulirati z nami in smo prav zato lahko še bolj prizadeti, če se naša iskrenost izrabi. Zato je popolnoma razumljivo, da se po neki slabi izkušnji vprašamo, ali smo pripravljeni zaupati in si želimo še kdaj vzpostaviti pristen iskren odnos. Če se bojimo, da bomo prizadeti, se pričakovano odločimo za obrambno držo in imamo tako vse na nek način pod nadzorom. Lahko se igramo igrice, ter na morebitne partnerje v teh površnih odnosih gledamo malo zviška in iz distance. Morda bomo na trenutke celo zadovoljni, vendar sem prepričan – nikoli srečni. Za sebe vem, da sem raje sam kot v takšni zvezi.
Menda rastemo le, če se iz izkušenj tudi kaj naučimo in gremo v novo partnerstvo poleg iskrenega srca tudi z razumom. Če smo si zelo različni, smo si morda res zanimivi in zato tudi privlačni. Kljub temu pa – če smo si zelo različni v načinu razmišljanja, pogledih na življenje in imamo zelo različne interese, se bomo v takem partnerstvu kmalu dolgočasili. Po morebitnem opešanju kemije ne ostane prav nič več skupnega, razen “navajenosti” drug na drugega. Zato postanemo jezni na vse in imamo dovolj razlogov, da si gremo še toliko bolj na živce.
Če se odločimo za iskrenost, smo takšni kot smo in taki lahko živimo prav lahkotno, neobremenjeno in ni bojazni, da bomo nekoč v drugih očeh postali čisto neka druga oseba. Če smo sprejeti takšni kot se pokažemo, nas imajo potem tisti, ki so nam postali blizu, radi prav takšne kot so nas spoznali. Kako se bomo namučili, če bomo morali vedno biti nekdo drug, da ne bomo razočarali in da nas bodo imeli radi še naprej. Šele z iskrenostjo do sebe in drugih postanemo popolnoma svobodni.
Ja, če si želimo dober partnerski odnos, moramo tvegati. Verjeti moramo v to, da bomo s svojo iskrenostjo odprli tudi še tako ledeno srce. Če želimo nekaj dobiti, moramo najprej nekaj dati sami. Kjer dobimo nazaj več kot prijateljstvo in začutimo, da je to tisto pravo, se smemo popolnoma predati, ker smemo tam obtičati in biti srečni. Svojo srečo je lepše deliti kot jo zadrževati samo za sebe. Če ne tvegamo, ni niti možnosti, da dobimo takšno priložnost. Če smo kljub vsemu pričakovali preveč in smo nazadnje razočarani ali prizadeti, imamo še vedno možnost, da poskusimo znova. Nikoli se ne smemo predati, ker vedno tudi za nas posije sonce.
Bi morala najprej na tvojo “stran”… svoboda je to, kar mi v življenju največ pomeni. Težko bi jo izrazila bolje, kot si jo povzel ti. Gre za tisto preprosto dejstvo, da moraš biti takšen kot si, ker drugače lažeš v prvi vrsti sebi. Biti najprej iskren sam do sebe in potem ni potrebno nikoli “igrati”, ker si bil sprejet zaradi tega, ker si takšen kot si. In to daje svobodo v čutenju, razumevanju, čustvovanju, življenju na splošno… si svoboden… Ni tistega “midva”, ampak, kot si tako lepo povedal v pesmici, “dvoje in eno”. “Sorodnost duš”… enak pogled na svet,na življenje, enak način razmišljanja… težko si predstavljam, da imaš lahko poln, kvaliteten odnos brez tega; seveda pa mora biti še nekaj več (podobni ali enaki interesi, podobni ali enaki cilji v življenju, privlačnost, seks, ipd.), predvsem pa intimnost odnosa. Brez iskrenosti, ki vedno pomeni ranljivost, ni intimnosti… in brez intimnosti odnosa nikoli ne moremo biti srečni. Ja, se strinjam, potem je bolje biti sam… pa ne gre za tisto “črno-belo”, “vse ali nič” varianto… enostavno smo vredni več, da bi se zadovoljili z manj (z “navajenostjo” ali “skupnimi cigli”).
Zadnje čase sem res brez možganov… sem hotela pohvalit “fotko”; boljše ne bi mogel najti… vse “maske” enkrat odpadejo in spodaj je tisto, kar je vedno bilo… kaj smo potem ljubili? ja, človek postane previden, a s tem omeji samo samega sebe… če je “maska” odpadla in spodaj ni nič od tega, kar imam rad, zakaj potem vztrajati? življenje je prekratko…
Nekaj sem hotel še temu dodati, da ne bo vse skupaj izpadlo preveč idealistično.
Absolutne iskrenosti ni, vendar so lahko zelo dobri ali odlični približki temu. Včasih nismo popolnoma iskreni že zato, ker nočemo nekoga s tem prizadeti. Prav je tudi, da ne želimo škodovati in poskušamo biti kljub vsemu vljudni ter prijazni. Če pa nam že spodleti, je pomebno predvsem to, da drugim ne delamo škode namerno, kajti vedno le ne znamo biti med najbolj pametnimi na svetu.
Saj nikoli ni nič absolutnega; vse je samo relativno, subjektivno, videno z različnih vidikov, različnimi očmi. Tako kot ljudje nikoli nismo popolni; kako bi bilo lahko potem karkoli, kar je človeškega, popolno? Ne more biti. Torej tudi iskrenost ali resnica ali vse, kar je povezano z nami, ni popolno. Če govorimo o iskrenosti, potem mislim na to, da v globalu ne lažemo sami sebi in drugemu. Če mi nekdo prinese čokolado, ki je nimam ravno rada, mu ne bom rekla: te čokolade pa jaz ne jem. Ne, zahvalila se mu bom, ker mi je dal s čokolado nekaj drugega : občutek, da se je spomnil name, nekje… in to je dosti več kot tista čokolada. Sem bila iskrena? Ne. A če bom hodila z njim na ribolov, ker mu pač želim ugajati, mi je pa zoprno… ne, potem pa nisem iskrena ne s sabo in ne z njim. In slej ko prej takšna neiskrenost obrodi še vsa druga negativna čustva in posledično dogodke. Kaj je bistveno, kaj ni; kaj delam namerno, kaj ne; s čimer škodujem, s čimer ne (kot sam ugotavljaš). V življenju so vse samo približki; nikoli nič naravnost, vse “malo po ovinkih”… a bistveno je, da je pot “prava” in “korak” človeški.