Težko je, včasih res preveč, da bi govorili o svojih travmah na delovnem mestu, kamor hodimo včasih z veseljem in zadovoljstvom, drugič pa nam gre kar na bruhanje, ko se zjutraj odpravljamo od doma in že nekako vemo, kaj tistega dne lahko pričakujemo. V službo v večini hodimo, zaradi plače, saj ima le malo ljudi takšno srečo, da lahko združuje svoje želje in najde svoje poslanstvo prav v tisti družbi ali organizaciji ter prav na tistem delovnem mestu, na katerem opravljajo svoje delo. Zdi se mi, da pa plača ni najpomembnejši dejavnik našega zadovoljstva na delovnem mestu. Ljudje smo družabna bitja, potrebujemo drug drugega, zato so na delovnem mestu, kjer preživljamo skorajda več aktivnega časa kot doma, najpomembnejši dobri odnosi. Ob kvalitetnem, nezahrbtnem in nehinavskem komuniciranju, ter pošteni tekmovalnosti – če ta že mora biti prisotna, je precej lažje dihati. Sam opažam, da je v vsakem kolektivu nekaj posameznikov, ki s svojo škodoželjno igro na tak način skušajo preslepiti svoje sodelavce in šefe. Zdi se, da celo uživajo, ko jim uspe zanetiti kakšen nesporazum ali celo prepir med sodelavci. Menim, da to počnejo zato, da zakrijejo svoje pomanjkljivosti, ki se jih očitno preveč zavedajo. Včasih se sprašujem, da pa le obstajajo tudi ljudje, ki so »samo« malce bolj hudobne narave.
Najhujše od vsega pa mi je, da takšno početje pogosto tudi vzpodbujajo nekateri vodje, ki bi morali – po mojem načinu razmišljanja, ravno takim posameznikom dati jasno in odločno vedeti, da je takšno ravnanje in obnašanje na delovnem mestu škodljivo. Z nagrajevanjem informatorjev, ter vzpodbujanjem in vzdrževanjem slabega stanja, je ob nepovezanih članih kolektiva mogoče res lažje voditi organizacijo z bolj trdo roko. Slednje žal prinaša le nepotrebne stresne situacije, odpor do dela, odklone posameznika od pričakovane integritete in tako zaželjene pripadnosti organizaciji, ter povzroča navsezadnje slabo delovno klimo in s tem tudi neoptimalne delovne rezultate. Če je vodja poleg tega še avtokratske narave in sčasoma postane še pravi mali diktator, je neizbežno, da njegov odhod prinese zadovoljstvo in novo upanje skoraj vsem zaposlenim – razen tisti peščici še pred kratkim privilegiranim.
Prav nekaj takega se je zgodilo v teh dneh in verjeli ali ne, veselico so imeli tisti, ki so ostali. Obljuba “…ko on gre, se bo jedel odojek…” je postala resničnost. Sodelavci so dali svojo besedo, kaj bodo prispevali ob upokojitvi “številke ena”, ki je zlasti znan po njegovem “Me ne zanima!” in na kraj veselice po predhodnem seznamu dostavili obljubljeno. Ko sem se tudi sam s sodelavci mastil z “ihanskim brancinom” in ga poplaknil še s pivom, sem se spraševal: Kaj neki bi si mislil možakar, če bi vedel za to? Bi se zdaj morda le malo zamislil nad samim seboj in preteklimi dejanji?
Jaz bi se na njegovem mestu počutil dokaj slabo. Neee, mislim, da kar zelo slabo…
