29. Maraton treh src in moja prva 21-ica

Saj komaj verjamem, da se je to zgodilo tudi v resničnem življenju – premagal sem se in zmogel mojo prvo 21-ico, ki je bila premagana v Radencih. Skratka, moj moto  ‘Kjer je volja, tam je pot.’ popolnoma drži. Ni šlo čisto po maslu, saj sem moral kar nekajkrat stisniti zobe in napeti zadnje atome moči, ampak nazadnje se je splačalo. Čas mi ni bil pomemben, važno je bilo samo, da pridem do cilja.

Začelo se je lansko leto, ko me je Anže nahecal, da sem šel na ljubljansko desetko. Letos je bil zato še bolj optimističen in mu je uspelo, da me je pregovoril za polmaraton na 29. prireditvi v Radencih. Tako sva še v času nižjega stroška prijavnine vplačala po 22 EUR, po 5. maju 2009 pa je bilo treba odšteti za prijavnino že 35 EUR. Kot varčni Gorenjec sem bil s tem že odločen, da se tega teka tudi udeležim, saj se bi mi res težko primerilo, da bi zdaj zamudil to tekaško prireditev. Kljub vsemu si vedno pustim še nekaj možnosti, da si življenje naredim razburljivejše in dam možnost tudi temu. Seveda bi bilo čisto na mestu, da bi se na tek tudi dobro pripravil. Navsezadnje bi bilo bolj klavrno, če bi moral odnehati pred ciljem. Anže mi je itak obljubil, da ne bo tekel na čas, ampak mi bo delal družbo in me spodbujal. Načrtovane priprave, ki sem jih začel pred enim mesecem, so se izjalovile, saj nikakor ni bilo pravega časa. Pred tem tekom sem šel teči le štirikrat, ter pretekel razdalje tam od dobrih 6 do 12 kilometrov. Zdelo se mi je, da mi gre lažje kot v lanskem začetku, ko se mi ni niti sanjalo, da se da preteči tudi več kot tri kilometre.

Sobota, 16. maja 2009, se je hitro približala. Hotel sem prevzeti štartne številke že v Ljubljani v četrtek ali petek pred prireditvijo, ampak se tudi to ni izšlo. V četrtek popoldan ni šlo, v petek sem bil pa v službi. ‘Nič hudega,’ sem si rekel, saj se številke da dobiti tudi na dan prireditve v Radencih. Mislil sem, da bova kar zgodnja, vendar se je na koncu – kot se mi pogosto dogaja, nazadnje komajda izšlo. Po parkiranju avtomobila sva se kar načakala, da sva dobila svoje številke in vrečko z vodo ter reklamnim materialom, se preoblekla in že je bilo treba na štart. Iz hitre hoje sva prešla v tek že vsaj pol kilometra pred štartom in se nekako prebila preko množice. Ja, jaz sem tisti, ki je na polmaraton  štartal zadnji. Ni mi šlo za zmago, samo za sodelovanje, zato se nisem ravno sekiral. Kmalu sva dohitela sotekače. V začetku je bilo prav prijetno in lahkotno. Prav z lahkoto sem držal tempo in imel sem občutek, da bo tako kar šlo, čeprav je bilo kar preveč sončno in soparno. Pet kilometrov je bilo mimo kot bi trenil.

Voda na prvih postojankah je bila  samo za splaknit usta. Vse je šlo kar v redu tam do devetega kilometra. Prehitel sem prvega, ki je obležal in so mu nudili prvo pomoč. Videl sem, da se muči z bruhanjem. Tudi mene je začelo malo grabiti, zato sem si rekel, da je bolje da se malo shodim kot, da se mi zgodi nekaj podobnega. Pred postojanko z napitki in okrepčili sem začel hoditi, da se malo zdiham. To niti ni bilo tako hudo, ampak sem začutil noge, ki so mi začele javljati, da so moja šibka točka. Če ne drugega sem imel več časa za opazovanje okolice in narave. Pomislil sem, da bi na teh postajankah z okrepčili lahko postavili kake koše za kozarce in olupke, da ne bi metali po tleh. No, vsaj nekateri bolj ekološko osveščeni bi se odločili tako in morda bi celo sortirali odpadke z ločevanjem na razgradljive in tiste druge kamor spadajo lončki ter plastenke. Nam, ki ne tečemo na čas, pridejo na misel tudi take stvari. Anže me je medtem bodril in bilo mi je lažje se premikati počasi naprej. Nato sem tako nadaljeval do vsake postajanke z okrepčili, kjer sem se malo shodil in spet nadaljeval. Jasno je bilo, da nisem bil dovolj pripravljen. Da je nekaj narobe z menoj, mi je dalo vedeti tudi to, da so mi začeli nenormalno zatekati prsti in roke.  Kaj bi šele bilo če bi tekel po rokah in ne z nogami? Še Anžeta so začeli zvijati krči, saj ga je tak tempo očitno še bolj utrudil, ko je tekal naprej in nato čakal mene, da sem ga dohitel. Tam nekje pri štirinajstih kilometrih sem tudi sam začel čutiti neke poskuse krčenja mišic. Zato sem tempo še upočasnil. Zdaj je Anže pospešil naprej proti cilju. Dogovorila sva se, da me tam pričaka s pijačo. Srečeval sem vsake toliko časa umagane tekače, ko  so obležali ob progi in so jih oskrbovali reševalci. Rekel sem si, da je potem bolje, da grem še bolj počasi kot, da me odpeljejo. Vmes sem še kako rekel z drugimi tekačicami, da je bilo še prijetnejše. O tem, da je vroče in da se tudi počasi daleč pride.  Torej, tako hudo spet ni bilo, da se ne bi dalo zdržati. Zadnje tri kilometre se je res že vleklo. Se mi zdi, da so malo narobe šteli te metre, saj se je meni zdel vsak meter dolg vsaj tri metre. Na mp3 predvajalniku sem nastavil malo bolj dinamično glasbo in ta me je pognala naprej proti cilju. Zanimivo je, da sem na koncu pritekel istočasno v ciljno ravnino  z dekletom, ki sem jo medtem že kakih dvajsetkrat prehitel in kot kaže tolikokrat tudi ona mene. Ona je medtem ves čas tekla svoj tempo, jaz pa sem vmes malo počival. Pred ciljem smo tekli kot, da je šlo le za tek okoli domačega dvorišča, saj je bilo spodbujanja gledalcev toliko, da je bilo potrebno iztisniti še zadnje atome. Prej sem še mislil, da bom  v cilju najprej čestital mojim sotrpinkam in sotrpinom, ki smo se približno skupaj prebijali čez celo progo, ampak sem po cilju gledal samo kam bi se vsedel, da malo predahnem. Na mojo žalost te možnosti ni bilo, zato sem se naslonil preko varovalne ograje, visel kot sprana brisača in iskal svež kisik. Ko sem prišel malo k sebi, sem le ragistriral Anžeta, ki mi je hitel čestitati in še nekaj drugih znanih obrazev, ki sem jih tu srečal po naklučju. Dobra stran je, če prideš v cilj bolj na repu, da ti čestita več ljudi.

Kljub temu da sem se kar namučil, sem se počutil zelo dobro. V cilj sem res prišel med zadnjimi, ampak sem prišel. Človek zmore veliko več kot si misli in to sem si ponovno dokazal. Zdaj pa me je prijela lakota. Zagrabil sem tri banane, tri kose grenivke, tri plastenke vode in pest piškotov, ter se lotil premagovanja še te ovire. To mi je šlo še bolje kot tek. Verjetno zato, ker imam s tem več prakse kot s tekom. Vsedel sem se na robnik, ker se drugam nisem mogel. Organizator bi lahko poskrbel za kake klopi, ampak tudi pralni stroj dela čudeže, zato se nisem preveč sekiral, če sem bil po riti malo umazan. Sledil je odhod po obleko k avtomobilu. Noge me niso najbolj ubogale, saj so mi nagajali krči. Ob tem sem srečal tekača, ki je bil potolčen po kolenih in sta ga dva prijatelja skoraj nosila. Mislil sem si ‘jaz sem še dober’ in skupaj z Anžetom nadaljeval pot proti prikolicam z mobilnimi tuši, ki jih je pripeljala Slovenska vojska na prireditev. Prav neverjetno, kako praktična je lahko naša vojska in nazadnje s svojo opremo koristna tudi družbi. V vsaki prikolici so bili po štirje tuši s toplo vodo. Tuširanje je bilo več kot osvežujoče. Priznati moram, da so se s tem organizatorji kar odolžili, čeprav so bili skromnejši pri drugih stvareh in niso ponudili toplega obroka hrane in kakšnega bolj navdušoječega sponzorskega praktičnega darila. Ko sem zdaj doma malo bolj pogledal, sem ugotovil, da smo v vrečki dobili tudi sponzorski obesek za ključe, ki ima tudi skrito kopuco za zaščito pred dežjem, tri plastenke vode, vzorec energijskega napitka in nekaj reklamnih letakov. Na cilju me je pričakala medalja, po pošti pa poleg uradnega rezultata dobim tudi majico.

Tokrat sem se naučil troje. Priporočljivo je prevzeti štartne številke že pred dnevom prireditve, pametno se je zaščititi pred soncem, ki zna tudi rahlo opeči in še najpomembneje – na takšen tek se je treba res bolje pripraviti, sicer je bolj podobno mučenju kot uživanju v premagovanju samega sebe. Največ od vsega pa je vredno to, da sem v mislih že pri letošnjem ptujskem in ljubljanskem polmaratonu. Se vidimo, kajne?