Zbiljska noč

Že nekaj dni prej mi je sin namigoval, da bi bil zelo zadovoljen, če bi ga uspel dostaviti na kraj prireditve Zbiljske noči in ga nekako pobrati ter odpeljati domov, ko naj bi se naveličal skakanja po blatu. Nekako sva se zmenila. Da se pa ne bi samo vozil v Zbilje, sem se organiziral tako, da sem s seboj odpeljal še nekoliko  mlajšega Luko in bistveno mlajšo Laro. Dogovorili smo se, da bomo samo malo pogledali, kako izgleda ta Zbiljska noč, potem pa odidemo domov. Po Anžeta pa bi se vrnil enkrat kasneje in ga odpeljal domov ob bolj normalni uri, ki je še nekako spodobna za šestnajletnika.

Ko smo se pripeljali pred Zbilje, ni bilo druge možnosti kot zaviti s ceste na bližnji travnik, saj so redarji svoje delo vzeli tako zares, da ni bilo mogoče niti pomisliti, da bi skušal pobegniti kam drugam. Še dobro, da sem pripeljal na prireditev in nisem hotel zapeljati le skozi Zbilje, saj bi to težko komu dopovedal. Parkirali smo in že je pri nas stal nekdo, ki je pomolil listek in rekel 4 EUR. Zdaj se mi je že svitalo, zakaj povsod piše “ni vstopnine” in zakaj to v radijskih oglasih vedno poudarijo – odločili so se, da nas bodo obrali drugače in to brez vstopnine. Stopili smo preko travnikov do prireditvenega prostora, kjer sem najprej zagledal vrtiljake, tobogan, avtomobilčke in pomislil, da se ti oderuhi  znajdejo čisto na vseh teh prireditvah, ter s pogledom ošvrknil mojo najmlajšo in že na hitro  preverjal, ali sem vzel dovolj denarja s seboj. Kaj hočemo, samo enkrat na leto je Zbiljska noč in samo tri otroke imam – komu bom pa dal za tobogan in vrtiljak, če ne njim. Varnostniki na vhodu so bili predvsem pozorni na to, da nima kdo s seboj kakih tekočin. Punca pred nami je morala odvreči dve plastenki vode. Verjetno so jo osumili, da hoče pretihotapiti dve plastenki žganja. Posel je posel, naj bo žejna, če noče zapravljati pri prirediteljih. Anže se je izgubil nekam proti svojim prijateljem, mi pa smo svojo pozornost usmerili k dogajanju. Pomislil sem, da so to še vedno isti vrtiljaki, ki se jih spomnim še iz časov moje srednje šole, recimo – še iz časa tam nekje petindvajset let nazaj. Vse izgleda enako, samo cene so postale bolj evropske. Povsod se cene za žetone niso videle ravno na vidnem mestu, ampak tobogan je stal 2 EUR za čas petih minut, avtomobilčki in vrtiljaki po 2,5 EUR za eno vožnjo. Ko je po napihljivem toboganu skakalo kakih deset otrok, sem si mislil, da se tip, ki je bil blagajnik, redar in nadzornik v eni osebi, ne more znajti s časom in vedeti za vsakega otroka posebej, kdaj poteče pet minut. Nalašč sem pogledal na uro, ko je po toboganu začela skakati Lara in prav presenečen sem bil, kako se je plezanje in vožnja po toboganu ažurno točno končala. Ni kaj, so mojstri svojega posla – to jim je treba priznati. Če se povrnem nazaj k tem cenam, ker mimo njih ne morem, saj se mi zdijo nesramno visoke, sem imel občutek, da bi ljudje zapravili več, če bi bila cena ene vožnje 1 EUR. Res ni bilo vse čisto prazno, ampak bolj prazno kot polno. Pri avtomobilčkih me je zmotilo nekaj drugega. Prepozno sem ugotovil, da v vseh avtomobilčkih ni varnostnih pasov, tako da me je kar malo stiskalo, ko sem gledal, kako se Lara in Luka zaletavata. Šele kasneje sem videl neko tablo, na katero je nekdo – kateremu se je zdelo pomembno nekaj na hitro načečkati, tudi napisal, da je uporaba teh avtomobilčkov na lastno odgovornost. Dvomim, da bi to šlo skozi varnostno inšpekcijo. Kaj bi pa sedaj? Lara je zagledala balončke polnjene s helijem in se skoraj vpičila vanje. Predlagal sem ji, da gremo raje pogasit žejo, kar je še dokaj mirno sprejela. O izbiri pijače se ni bilo lahko odločiti, saj ni bilo prav veliko izbire. Ponovno so izstopale tudi cene. Točeno pivo v kozarcu 0,3 litra je imelo ceno 2 EUR, pločevinka Multi Sola 2 EUR, oranžada, Pepsi ter podobne brezalkoholne zadeve po 0,80 EUR za 1 deciliter… Človek bi rad pogasil žejo otroku, ampak kaj, ko Lari ni bilo ničesar všeč. Glede oranžade se je premislila, ker so jo zmotili mehurčki – to bi že lahko vedel in smo se navsezadnje zmenili še za Multi Solo. Tam nekje na odru so nabijali slovenske narodne, ampak ni bilo prav preveč navdušenja. Nato smo se šli malo sprehajat proti gostišču ob jezeru, da bi se morda ustavili pri igralih. Se mi je kar zdelo. Zamrežena igrala so imela zaklenjen dostop. Da se ja ne bi otroci igrali, če pa straši lahko plačajo za vrtiljake in tobogan! Tam, malo naprej smo zagledali napis ‘Točeno pivo o,5 l samo 1,9 EUR’. Nizka cena je res vabila, ampak tako velik pivec piva pa spet nisem, da bi se tega razveselil. Kar na smeh mi je šlo. Te cene so bile tokrat opazne na vsakem koraku. Običajno je na tej lokaciji nekoliko dražje za nek občutek povprečnega potrošnika, zdaj pa je bilo vse videti kar poceni. Temu primren je bil tudi promet, saj je bilo kar vse polno. Zadaj, za čolnarno, nas je presenetil zbor labodov. Kar trlo se jih je. Toliko jih še nisem videl skupaj na kupu. Videti so bili zelo lačni, ker so se grizli kar med seboj. Zdeli so se nenavdno agresivni kot, da so že teden dni sestradani in jim pride vse prav kar lahko “šavsnejo”. Potem smo se vrnili nazaj na kraj prireditve in slišal se je že nek drug napev – hrvaški, pa nato nekaj slovenskega, pa spet hrvaško in me je že tako zmedlo, da niti nisem več upal ugibati, katera pevka naj bi to bila. Videl sem le nekaj blondnega in še bolj mi je padlo v oči – res precej bujno oprsje. Mah, dajmo po domače – same joške je bilo videti. Ponavadi me ta del ženskega telesa, še posebej, če je bil nekoliko večji, ni kaj dosti begal, ampak sedaj pa – kamorkoli sem pogledal sta bili dve veliki… Zdelo se mi je, da je to celo nekaj večjega kot ima Natalija Verboten, tako da je bilo skoraj oproščeno, da mi njena glasba ni bila preveč všeč. Sploh me moti, ko se na naših veselicah začne peti tista “danas je naša fešta…”. Če bi bilo to nekje v Dalmaciji, je to čisto primerno, zelo v redu in popolnoma skladno s tistim ambientom. Tukaj pa mi to ne paše. Lari pa je bilo vse všeč. Komaj sem jo še obvladoval, ko je sedela na mojih ramenih in poplesavala v ritmu glasbe. Navsezadnje se je Luka le spomnil, da je ta pevka nihče drug kot Manca Špik. No, zdaj vem, katera je to in se bom poskušal zapomniti s tem, da bom njeno ime povezal z…

Že smo hoteli oditi, ker me je pa že bilo malo strah, da bi lahko imel težave s socialno, ker otrokom dovolim, da takole ponočujejo, vendar so se prikazali Vlado Kreslin in njegovi Mali bogovi. Zato sem vseeno malce tvegal. Poslušali smo prvo pesem, drugo in nato pri tretji – Cesti, sklenili, da gremo pa vendarle domov. Malce se mi je zdelo škoda, ker bi Kreslina kar rad poslušal vse do konca. Kaj hočemo, pa drugič. Za nami je bil prijeten večer in še dobro, da sem imel s seboj samo 20 EUR in smo šli siti od doma, sicer bi kaj hitro lahko na tej Zbiljski noči pustil vsaj 50 EUR. Zdaj mi je jasno, zakaj vstopnina ni bila potrebna. Ko smo mi odhajali, se je na prireditev prava množica ljudi šele začela valiti. Kasneje ob polnoči sem se vrnil nazaj še po Anžeta, ker je Kreslin do 23.30 že zaključil, ostalo pa ga ni več zanimalo. Kot kaže nocoj ni srečal tiste, ki bi jo hotel gledati in je šel kar rad domov. Ura pa je bila ravno pravšnja za nočno razmišljanje in sva se pred spanjem lotila še ene moške debate.

Ujel pa sem tudi nekaj utrinkov iz Zbiljske noči, zato sem  jih prilepil tu spodaj.