Pike, pikice…

Meni se ne zdi popolnoma nič nenavadnega, da se na poti domov ustavim v trgovini samo zaradi tega, ker mi je zadišala čokolada. Takšen čokoladni dan se mi zgodi kar pogosto in tudi današnji je dišal po čokoladi. Tako sem tudi danes zavil v trgovino in se odpravil naravnost do police, ki se šibi pod težo čokoladnih dobrot. Izbral sem običajni čokoladi po 100g, taki z lešniki in rozinami, ter se hitro postavil v vrsto pred blagajno. Nekoliko že naveličanega me je predramil nenadni prepir dveh priletnih žensk, ki sta bili pred menoj. Kupovali sta vsaka zase in se ob računu prvega kupa živil začeli prerekati, katera bo prodajalki dala kartico z ugodnostmi.

Prva je rekla: “Jaz rabm pike, bom jaz dava kartico!”

Druga se ni hotela motiti in je rekla: “Ti jo dej za sebe, jaz jo bom pa za sebe. Tud jaz rabm pike”.

In je bila prva kar malo jezna: “A doma pa nis mogva nč rečt, da še rabš pike, zdej pa…”

Blagajničarka je sprva samo debelo gledala, kaj se gresta, ko pa je videla, da gre tudi meni na smeh, se je začela nasmihati tudi ona. Ženski sta imeli kar pestro debato okoli kartice in pik, dokler ni tista, ki je že plačevala pred blagajno, vprašala: “Kolk pik mam zdej?”

“Triindevetdeset in jih lahko že vnovčite,” je pojasnila blagajničarka.

Zdaj je bila na vrsti naslednja gospa. Gledala je skoraj jezno, ko je končno tudi ona uspešno pomolila blagajničarki kartico ugodnosti, saj je imela prijateljica očitno že zbranih dovolj pik. “Kolk pik imam pa jaz?” jo je zanimalo.

Blagajničarka je odgovorila: “Vi jih imate pa triinosemdeset in vam majka še sedem pik.”

Tako sem ugotovil, da je bilo potrebno zbrati devetdeset pik za pridobitev dodatnih ugodnosti tega veletrgovca. Ženska je bila videti nekoliko jezna, ker pik ni bilo dovolj in tisti z dovolj pikami zabrusila: “A veš kva, tud moje boš zloživa v vozičk, kar zlagaj zdej!”

Blagajničarki je šlo še kar na smeh in seveda tudi meni. Končno sem bil na vrsti tudi sam – z mojima čokoladama. Nisem mogel biti tiho, ko sem pomolil tisti moji dve čokoladi in pripravljen drobiž, zato sem brž pojasnil: “Jaz pa ne rabim pik, jih imam že vseh sto!”

Za trenutek je malo utihnilo, le blagajničarka se je posmejala na vse zobe.  Zdi sem mi, da se je posmejala, ker je razumela štos in ne ker ji bi bil všeč. Nato pa je tišino pretrgala ena izmed tistih dveh, ki je drugi rekla: “Daj premkn se že mal, al ne vidš, da bi šeu ta fant rad mim? Al morva bit res tolk široke…”

Lepo sem jih še pozdravil in stopil mimo njiju proti izhodu. Odzdravili sta tudi onidve in seveda – tudi nasmejana blagajničarka, medtem ko tistih ljudi za menoj nisem niti registriral. Ja, mi na deželi smo naučeni lepega obnašanja in tudi pozdravljanja. Ker se ne obremenjujem s temi pikami, mi je bilo življenje danes malo manj stresno, saj mi ni bilo treba računati, koliko pik mi manjka še do konca meseca. Še bolj pa, da se znam pohvaliti, kako imam vseh sto pik – vsaj na zadnjem zdravniškem sistematskem pregledu niso podvomili v to… Zabavno.