Poletni dan. Zbujam se v pozno dopoldne. Preko noči sem kljuboval spancu, posedal kar tja v eno noč in se naposled še vrtel po postelji. Ni se mi spalo, ker je bila glava polna misli. Treba jih je bilo vsaj približno urediti in vso zmedo postaviti na vsaj približno pravo mesto. Kaj pravzaprav počnem iz mojega življenja? Igram se s svojimi čustvi in zdaj se zavem, da se igram tudi z drugimi ljudmi. Kot da mi ni dovolj že vseh težav, ki sem si jih pridno nakopal. Pomislim, da verjetno potrebujem tako pestro življenje, da se ne bi počutil dobro, če ga ne bi začinil z vsemi zelišči, ki jih lahko najdem ob poti. Vsem se nekam mudi, vsi bi radi nekaj, da bi imeli, da se zgodi, da bi bili… Vsi se pehajo za nekaj. Meni pa se ne. Meni se ne mudi. Kljub temu da se mi ne mudi, se mi zgodijo stvari, ki se jih niti nisem lotil in ki jih nočem. Saj nisem tako pasiven, ampak nekako nisem v istem svetu kot drugi. Sem tako drugačen? Všeč mi je, da nisem povprečen, da nisem tak kot drugi. Je z menoj kaj narobe? Verjetno ni, če mi je kljub vsemu kar v redu. Pred čem tako bežim, čemu se tako vneto izogibam? Naj povem? Naj pokažem svojo ranljivost in se ob tem počutim majavo. Nekaj mi v zadnjem času ne da miru in nečesa se na nek način bojim. Ko se mi ne spi in se vrtim v postelji, vem da mi nekaj manjka. Zdaj vem, da na silo ne gre.
Manjka mi tisti dotik, ki ni zlagan. Želim si tistega pogleda, ki pove več kot tisoč besed. Rad bi, da se to spet zgodi v meni. Ne pomaga prav nič, če je to samo z druge strani. Slednje vse še poslabša. Zato se počutim le krivega, da tega ne morem vračati. Raje grem, daleč proč, tako daleč, da mi ni treba več biti »kriv«. Ne morem biti človek, ki ne daje, ampak samo prejema. Rad bi spet rekel ‘rad te imam’. Malo se bojim tega, da me bo bolelo. Nihče ni rad prizadet, ko se to zgodi. Ljudje ne ljubimo zato, ker je druga oseba tako nebeško popolna, ampak ker so čustva v nas samih. Če se obvladujemo, smo lahko gospodar svojih čustev. Menda se prav zato lahko odločamo sami, ali bomo jezni ali veseli, bomo sovražili ves svet ali bomo veseli jutra, v katero se zbujamo… Kako naj se pa odločimo, da naj imamo nekoga radi ali ne, kako naj se v nekoga zavestno zaljubimo? Mislim, da se edino tega ne da nadzorovati. Pride ali ne. Ostane ali gre. Živi ali ponikne. Lahko se trudimo, ampak – je ali pa ni.
Pogrešam te moja skrivnostna ljubezen! Zdaj bi rad, da se spet zgodi. Rad bi te ljubil in te nosil skozi drevored ljubezni, moja princesa. Rad bi ti šepetal nežne besede, te sladkal z njimi, se stisnil k tebi in te samo čutil. Rad bi bil pijan od poljubov, pa naj padem še tako globoko, v najbolj globoko brezno… Ampak, zdaj ne bom več mislil na to! Pustil bom, da se zgodi, če se hoče. Medtem se bom ukvarjal s stotimi stvarmi in dovolil, da me zadane za prvim vogalom, če mi je to dano. Ne, ne mudi se mi, lahko počakam. Ko bo prava, se bo srce odprlo samo od sebe. Še vedno verjamem v to – v pravi ljubezenski poljub, poljub življenja. Vse se začne s poljubom. Upanje nanj mi daje smisel vsega, da sem.
