V nedeljo ob Ljubljanici

Nedeljsko popoldne v Ljubljani je lahko prav zanimivo. Presenetljivo polno ljudi. Ne preveč, ampak dovolj za opazovanje. Rad samo opazujem ljudi. Ko jih gledam, uganjujem od kod prihajajo, kakšna je njihova usoda, kaj jih je pripeljalo v ta delček sveta. Zadnjo nedeljo je bilo v Ljubljani veliko turistov. Všeč mi je ta utrip, ko lahko na ulicah ob Ljubljanici vidiš razne stojnice, glasbenike in umetnike, ki popestrijo staro mesto in ga naredijo še bolj zanimivega.

To nedeljo je bilo potrebno Anžeta peljati v Ljubljano, da se dobi z družbo, zato sva se z Laro odločila, da se samo malo sprehodiva ob Ljubljanici in greva na sladoled, če sva že tam. Potem, ko sva kar hitro našla primerno parkirno mesto, ki se ga na nedeljo bistveno lažje najde, sva se usmerila proti Prešernovemu trgu. Med potjo sva se že ustavila pri prvem sladoledarju in se oborožila s kepicami. Po pizzi namreč tekne tudi posladek in tudi sprehod, da se hrana malo uleže. V popoldanskem času le še nekaj posameznikov vztraja s stojnicami in zadnji, ki so na ogled prinesli svoje starine, že pospravljajo svoje imetje. Dopoldan je sprehajalcev nedvomno več, saj bolšji sejem vedno pritegne dovolj radovednežev. Naredila sva nekaj manjših krogov preden sva od sedeža Univerze v Ljubljani, kjer sva v bližini parkirala najino prevozno sredstvo, prišla do Prešernovega trga. Tam naju je prijetno presenetil možakar, ki je zelo lepo igral najbolj znane glasbene klasike na kozarce z vodo. Zbrani turisti so mu po vsaki melodiji navdušeno ploskali in ga nagradili z drobižem. Vsaj mislim, da je bil drobiž, saj je bilo slišati žvenket kovancev. Turisti se bodo prav gotovo zapomnili tega »slovenskega« umetnika, ki je prišel v Slovenijo iz »bog ve kod«. Nato sva nadaljevala pot ob Ljubljanici. Zanimivo je, da se je možakar pri stojnici s kičem odločil, da bo pospešil prodajo s svojim petjem ob igranju kitare. Ostareli glasbenik in prodajalec je jamral neko ljubezensko uspešnico v angleškem jeziku. Tudi tokrat sem bil radoveden, od kod ga je pot pripeljala v Ljubljano, saj se mu je nekako videlo, da ni ravno domačin. Nisem ga povprašal. Tudi zelo naveličane punce, ki je prodajala nakit, nisem o tem povprašal, čeprav sem se spraševal, ali se ji splača na tem mestu viseti preko celega dne.

Zmotilo pa me je nekaj drugega, kar je to nedeljo najbolj zmotilo moj notranji mir in vzpodbudilo malo več razmišljanja. Na Čopovi sva najprej naletela na gospo v invalidskem vozičku, ki je mimoidočim stegovala roko in prosila za denar, nato pa sva šla mimo možakarja, ki je skoraj negibno stal in imel v roki napis »SEM BREZ VSEGA, SEM NEZAPOSLEN IN SEM OSTAL NA CESTI. PROSIM ZA NEKAJ DENARJA.« Kar stisnilo me je. Za trenutek sem pomislil, da bi človeku moral pomagati, v naslednjem hipu pa sem začel razmišljati, kaj pa če je samo prevarant. Ker sem že naletel na take sleparje, nimam navade dajati denarja. Tokrat pa mi ni dalo miru, saj sem se začel spraševati, kaj pa če je človek čisto v redu, ampak ima res samo težave. Še zdaj mi to ne da miru. Morda bi možakar le potreboval nekoga, da mu pomaga, da gre skozi krizo, se pobere in začne znova. Mogoče je le popolnoma sam in nima nikogar, da bi mu lahko pomagal. Razmišljal sem, kaj bi jaz, če bi se mi zgodilo enako. Da bi vse izgubil in ostal na cesti… Kar težko si samega sebe predstavljam, da bi stal na ulici in prosjačil za denar. Mislim, da tega ne bi prenesel, saj bi se s tem popolnoma ponižal in bi izgubil vso dostojanstvo. Ne, tega ne bi zmogel. Res mora biti velika stiska, da zbere človek toliko poguma ali obupa, da začne prosjačiti. Kljub vsemu mora biti nekaj hudo narobe, da je človek tako sam na tem svetu, da nima nobenega sorodnika ali prijatelja, ki bi mu pomagal. Ja, dobro – tudi to vem, da je to nekaterim način življenja. Vem, da nekaterim ljudem ne gre za ponos, ampak na tak način živijo, ker lahko ob nekaj sreče naprosijo več denarja kot, da bi delali neko težaško delo. Ta možakar pa me je s svojo pojavo prepričal. Ob vsem razmišljanju me zdaj peče vest, da nisem pristopil do možakarja in mu dal vsaj nekaj drobiža – ne glede na to, ali je v težavah ali ni. Mislim, da je človek najbolj kaznovan, če ostane sam ali osamljen. Če nismo sami na tem svetu, najdemo dovolj energije in volje, da premagamo ovire tudi, ko nam je težko.

Če odmislim ta zadnja razmišljanja, me sprehod po stari Ljubljani in ob Ljubljanici vedno navdušuje in se ga nikoli ne naveličam. Z Laro pa sva se že dogovorila, da se naslednjič zapeljeva tudi po Ljubljanici.