Iz stare pošte prijateljici:
“…Rekla sva na direkt. Lahko napišeš kar te je volja. Ne bom ti nič zameril… Jaz sem po naravi najraje odkrit in iskren, zato bom tvoje besede spoštoval. To ne pomeni, da bom tudi ravnal tako kot bi ti. Veš, jaz bi marsikdaj ravnal drugače, če bi poslušal le svojo pamet, vendar vem, da so čustva nekaj drugega, da jih pamet ne more voditi…, čustva prihajajo in odhajajo sama od sebe, pamet je tista, s katero se odločamo, ali bomo ta čustva sprejeli ali jih bomo zanikali…”
Sprejmemo jih vedno; tu ni opcije izbire. Lahko jih samo priznamo ali zanikamo. Vem, da nisi želel komentarja. Preveč osebno… pa si ne morem pomagat…
A lahko zaupamo čustvom? Posebej potem, ko so nas že prevarala.
Kot praviš, čustva tudi odhajajo. Ko iščemo to pravo ljubezen bi radi, da ostanejo, da jim lahko zaupamo in da sproščeno gradimo odnos. In podobno na tej drugi strani…
Se strinjam s prijateljico. Čustvom, zlasti tistim, ki jih gojimo do druge osebe, ne gre zaupati. To pa zato, ker so samo naša, pripadajo nam, z njimi projiciramo naše predstave na druge. Ko pa je v igri druga oseba, je to že druga pesem, ki se, žal, vedno ne izide. Po drugi strani pa si odnosa brez čustev ne znam predstavljati. Tako, da smo tukaj ljudje med dvema ognjema, se mi zdi. Ima kdo kakšen pameten nasvet glede tega?