Včeraj sva imela s sinom debato o tem, da bi bilo nekje v prihodnosti čisto v redu, če bi se lotila kakega podjetništva. Ideja je postala še posebej aktualna, ko sem letošnje leto – skupaj z vsem dopustom, praktično zabil za sindikat in poslušal sinove očitke, da bi v tem času lahko postavil na noge že svojo firmo. Čeprav je »le« srednješolec, ki sanja o tem, kako bi bilo super, če bi lahko na leto zaslužil kakih 100.000 € in mu ne bi bilo treba v trgovini študirati za vsakih 5 €, sem mu dal kar prav. Tako bo to verjetno eden izmed izzivov prihodnosti – postaviti na noge firmo, v kateri bo dovolj prostora za naju oba in morda kasneje za še kakega otroka. Saj ne, da bi silil otroke k delu, ampak v mislih sem imel čas, ko odrastejo. Za začetek se niti ne bi šli kaj velikega, ravno toliko, da se da nekaj zaslužiti poleg vsega za kakšen priboljšek in da ne bi bilo potrebno iskati študentsko delo kje drugje. Potem sva razmišljala o tem, kaj bi se dalo delati, pri čemer ne bi bilo treba imeti prav veliko kapitala za vložek, ker ga seveda ni razpolago. Predstavil sem mu mojo zadnjo idejo, ki pa je prav zaradi finančnih razlogov malo tvegana. Zato sva pustila, da se ideje še pojavijo in dozorijo do prihodnje pomladi. Za zaključek sem na glas rekel, da se bo treba spomniti nečesa, v čemer sva dobra, ob čemer bi se imela v redu in bi to rada delala.
Danes pa sediva za mizo in uživava v sladoledu, ko mi sin reče, da se je spomnil, s kakšnim poslom bi se lahko jaz ukvarjal. Z zanimanjem sem ga pogledal in z vso pozornostjo čakal, kaj mi bo povedal. Nato se je nasmehnil in končno le povedal : »Lahko bi delal otroke.«
Nasmehnil sem se tudi sam in pomislil na svoje tri otroke, saj so se mi vsi trije kar dobro posrečili. »No, ravno tega se ne bi šel,« sem mu odgovoril in se mu posmejal nazaj.
Debata bi šla lahko v pozabo, če me ne bi čez nekaj časa začelo nekaj glodati. Popolnoma razumem, vsi zahtevani parametri so bili izpolnjeni. V delanju otrok sem bil uspešen, celo nadpovprečen, pri tem sem se imel v redu in priznati moram, da mi pri tem ni bilo nič hudega. Vendar po mislih se mi je začelo poditi nekaj drugega. Kaj pa če je to mislil za sebe in ne za mene? Postal sem malo nervozen in se odločil, da ga moram takoj vprašati, če ima na zalogi kaj kondomov. Zato sem kar takoj proti njemu prav resno ustrelil s tem vprašanjem, da čim prej razčistim z zadevo. Zadovoljen sem bil z njegovim odgovorom. Potrdil mi je in zatem sem lahko pomirjen živel naprej… Saj je samoumevno, da bi jih tudi uporabil, če bi že bila sila, a ne? 
