Pravijo »Če se mora, ni težko!«.
Pa to res drži? Pri meni ne. Če se nekaj mora, je res težko. Prav težko se pripravim, da bi opravil tisto opravilo, do katerega mi ni, ki mi smrdi in se ga izogibam, se mu upiram in iščem izgovore, da bi prav to opravilo še enkrat preložil. Pa mi pride na misel ‘Kar lahko storiš danes, ne odlašaj na jutri!’ in smo spet tam, kjer je skregano z mojo logiko prelaganja neprijetnih obveznosti. Ne vem, kako enim to uspe. Priznam, da me potem muči slaba vest in me še preganja, ampak dokler res ni treba…
Res občudujem ljudi, ki znajo iti preko tega in ne čakajo na »death line«, ko ne ostane več druge možnosti. Sicer je potem to vedno tako, da je na koncu vseeno dobro, le precej stresno izpade vse skupaj. Dobro vem, da bi bilo vedno lažje pravočasno narediti nek plan, se ga držati in na bolj prefinjen način zmagati na polni črti. Tako v bistvu včasih prav tekmujem s samim seboj, da bi našel še vsaj sto drugih opravil in jih opravil z odliko. Zdaj premišljujem, kako gre drugim ob takih situacijah in ugotavljam, da imam okoli sebe podobne ljudi. Morda gremo podobni res skupaj. Ko o tem potožim na glas, me sliši sin in pravi: »To je tako kot sem jaz vse do konca odlašal s fiziko.«
Potem se spomnim prijateljice, ki je lovila zadnje minute za oddajo poštne pošiljke, da bi bil spis še oddan v roku. Pomislil sem na prijatelja, ki mi je razlagal, kako je celo poletje odlašal z nekim domačim opravilom in potem še na drugo prijateljico, ki je rekla, da je zaradi odlašanja že na tesnem z roki v službi in bo morala delati cel vikend, da jih ne bo zamudila. Če dobro premislim, bi lahko našel kar precej podobnih primerov. Nekako sem se potolažil, da nisem edini takšen primerek. Zato sem začel razmišljati, da je to mogoče prav velik problem tega človeštva in bi lahko o tem še kaj zanimivega našel na spletu. In res! Na straneh Hipnoza in hipnoterapija sem našel lepo razloženo, kakšno vedenje je odlašanje. Pravzaprav sem v tem našel tudi delček sebe. Precej všeč mi je postalo poglavje Avtohipnoza, saj hipnotične seanse niso zastonj, zato ima samohipnoza tudi finančne prednosti. Če sem čisto natančen, sem tudi ta prispevek napisal, da bi še malo odložil moje “težko” opravilo. Zato sem začel ugotavljati, da je sedaj pa res že skrajni čas za avtosugestijo – samo poglobiti se moram v hipnotično stanje in si v njem izreči potrebne sugestije. Sem že začel: »Grem delat…, grem delat…, delal bom z lahkoto…, grem delat…, ko bom opravil delo, se bom počutil krasno…, grem delat…«
To ponavljanje ne vžge kot je bilo mišljeno, zato si mislim ‘Mat’r sem trd!’. Kot kaže imam še vedno premočno voljo, ali pa samo napačno kalibrirano. Moram zatreti ta odpor! Pri sosedih delavci medtem že delajo od ranega jutra in to na nedeljo! Medtem se je dvignil iz postelje tudi sin, ki je ob pogledu skozi okno ugotavljal na glas: »Glej delajo, čeprav je nedelja. Kam je šla morala tega sveta…?« in se smejal ob tem. Verjetno je imel v mislih, da se v okolju pretežno klerikalno usmerjenega prebivalstva to ne počne. Tudi ta izgovor bi bil soliden, če bi bil tudi sam s tem obremenjen.
‘Gremo še enkrat!’ sem pomislil. Spet sem začel: »Grem delat…, grem delat…, delo me bo krepilo…, grem delat…, ko bom delal, bom užival…, grem delat…, ommmmmmmmmm…«
Škoda, da ponavljanje ne deluje, a ne?
Ali natančneje ponavljanje deluje, vendar ne na tak način. Sugeriranje namreč ni zaklinjanje. Ne gre torej tako, da mantramo do nezavesti neko afirmacijo, kar pogosto trdijo nekateri “strokovnjaki”. Kadar deluje, deluje hipnoza vedno skozi neko predstavo. Sugestivni stavek, je samo ubesedena notranja “slika”. Šlo bi tudi brez besed, brez slike pa nikakor. Včasih pride pri “mantranju” do učinka zato, ker um naveličan enega in istega stavka iz obupnega dolgočasja, da bi se zamotil ustvari neko predstavo o tem kar mora poslušati in takrat… celo “mantranje” deluje… Drug elemen hipnoze je pričakovanje, da se začenja ta predstava dogajati, da se pravzaprav dogaja prav tukaj in zdaj.
Lp Dušan
Kot kaže sem pripravil kompetentnega strokovnjaka, da iz prve roke nekaj pove na to temo.
V bistvu ponavljanje pri meni v takih primerih ni nikoli delovalo, ampak odločitev, ki je dovolj dozorela, ali dejstvo, da bodo prišle neprijetne posledice, če se ne premaknem. Zato je v tem prispevku “zaklinjanje” nastalo bolj za šalo kot zares.
Vsekakor pa bi bilo tudi znanje samohipnoze dobrodošlo. Mogoče je bil ta komentar moja prva lekcija. Iz izkušenj lahko potrdim, da predstava o nečem, dejansko daje motiv, da se stvari zgodijo – pa naj bo to predstava o uspehu, nekem velikem zadovoljstvu, sreči…, ki se lahko odslikava z objemom najdražje ob kaminu, kariernemu napredovanju, uresničitvi otroških sanj… Popolnoma drži! Pred vsako takšno tršo zadevo, bi si moral postaviti predstavo, kaj mi bo prineslo, ko pridem na cilj. Poiskati je treba le dovolj velik motiv! Če dobro pomislim, je v bistvu ta recept obstajal že od nekdaj – pred vsakim mojim podvigom, le pozabil sem malo nanj…
Pozdravljeni Franci,
ko sem bral, kar ste napisali, sem mislil, da sanjam. Kot da bi nekdo pisal o meni. Meni se v zvezi z odlašanjem dogaja točno to, kar ste napisali. Odlašam, odlašam, odlašam, dokler ni prepozno. Ali pa tik pred rokom in takrat je pritisk neznanski. Zato velikokrat stvari tudi ne naredim. Do sedaj to še ni imelo res hudih posledic, vendar vem, da si lahko enkrat s tem naredim totalno štalo.
Kot tudi vi pišete, tudi jaz delam vse druge stvari, razen tiste, ki jo MORAM. Vse druge so bolj interesantne. In si govorim: “kako bi bilo fino, če bi namesto tega, delal tisto. Ampak, če začnem delati tisto, to postane MORAM in spet ni več interesantno.
Že vse življenje iščem način, kako bi se motiviral. Da bi lahko normalno delal v službi, da se mi ne bi bilo treba siliti. Gledam druge, kako delajo 8 ur brez težav (ali pa se vsaj tako zdi) in se ob tem počutim grozno. In prvič sem nekje zasledil, da se nekdo srečuje z enako težavo, kot jaz. Ne vem natančno, kako je pri vas, ampak pri meni je težava resnično tako močna, da bistveno zmanjšuje kakovost mojega življenja.
Berem motivacijske knjige, hodim na psihoterapijo, pa ni uspeha.
Priznam, tako kot ste vi, da tudi tole pišem v bistvu namesto tistega, kar bi res moral zdajle v službi narediti.
Kot ste vi napisali:
‘Gremo še enkrat!’ sem pomislil. Spet sem začel: »Grem delat…, grem delat…, delo me bo krepilo…, grem delat…, ko bom delal, bom užival…, grem delat…, ommmmmmmmmm…«
Želim si, da bi mi odpisali in povedali še kaj več, o tem, kaj se vam dogaja. Morda bi si lahko izmenjala izkušnje in en drugemu pomagala iz tega.
Lep dan, Roman
Pozdravljeni, Roman!
Res je malo dalj časa trajalo, da sem se pripravil k odgovoru. Ni šlo za odlašanje, ampak za čisto preprost razlog – preveč sem zaposlen. Dan je prekratek za vse kar “moram” postoriti in kar bi rad počel v življenju. Medtem bi tudi že napisal kakšen moj prispevek na blog, vendar mi žal vsega kar bi rad ne uspe.
Ja, v življenju se mi zgodi, da s kakšno stvarjo preveč odlašam in navadno se zgodi, da mi potem zmanjka časa, ker je nisem opravil takrat, ko bi jo lahko, ali najdem preveč drugih stvari, ki se mi zdijo vsaj enako ali celo bolj pomembne. Morda so včasih bolj pomembne le zato, da dam na stran te, ki so v fazi odlašanja.
Sicer pri meni ni tako hudo, ne gre za vsesplošno odlašanje, ampak le za kake tri zadeve, ki so nedokončane in visijo nad menoj, me vsake toliko časa zbodejo pod rebra in trkajo na mojo vest. Te stvari so ponavadi take, ki so mi odvratne, ko pomislim nanje in se točno zavedam, da bo takrat – ko bodo dokončane in za menoj, življenje nekoliko lažje. Res je, lahko je problem tudi motivacija. Vendar v življenju je pogosto, da mora kaka stvar včasih malo počakati, da dozori in takrat se lažje odločimo. Torej, pravi problem po mojem mnenju ni v motivaciji, ampak v odločitvi. Če se za nekaj dejansko odločimo in je v nas ta odločitev dovolj močna, potem bomo tudi cilj dosegli. Če si postavimo cilj, ga ne bomo dosegli brez trdne odločitve. Če si tega resnično ne želimo, cilja ne bomo nikoli dosegli, ali pa bo to zgolj slučajno, morda z nekaj sreče.
Mislim, da je bistveno za premik v naših glavah, da se lotimo najprej tistih stvari, ki jih imamo radi. Da počnemo stvari, ki jih radi počnemo in ki prinesejo neko zadovoljstvo, sproščenost in navsezadnje notranjo razbremenitev. Če smo v sebi mirni, se lažje lotimo tudi tistih stvari, ki jih “moramo” delati, če hočemo preživeti in si na ta način omogočiti vse tisto kar nam prinaša občutek zadovoljstva. Veliko lažje je prenesti v službi tudi kako dolgočasno delo, ki ga bi najraje porinili proč, če se zavemo, da nam prav to delo omogoča tudi, da počnemo stvari, ki nas veliko bolj zanimajo in nas delajo zadovoljne. Če nam delo v službi ni nikakor všeč, moramo biti dovolj pogumni, da začnemo z nečim novim. Morda so možnosti že pri istem delodajalcu, da spremenimo delovno mesto ali delovno okolje, na katerem se bi morda bolje počutili.
Konec koncev imamo tudi vedno na voljo, ali se sprijaznimo s tistim kar nas vsak dan znova in znova žre ali pa nekaj naredimo zato, da nas ne bo več. Rešitvi pa sta verjetno samo dve, ki imata skupni imenovalec – v odločitvi. Če se prej ne, se odločimo takrat, ko odločitev dozori. Če je to šele takrat, ko nam teče voda v grlo, je bilo prav to tisto kar smo potrebovali…
Mislim, da si v teh stvareh lahko najbolje vsak pomaga le sam. Voljo se ne da nekomu drugemu vsiliti, tudi če bi drugemu želeli pomagati. Najslabše od vsega pa je iskanje podobnih ljudi, s katerimi bi se lahko poistovetili oz. bi nas lažje razumeli. Vzor je fajn iskati v ljudeh, ki zmorejo preko sebe in obvladujejo tudi lastni manjko – v takih, ki take težave kot je imamo mi, nimajo. Lahko pa greva kdaj na kako kavo in kakšno rečeva – tako, v smislu dobre debate in spoznavanja novih ljudi.