Kompliciran “life”

Ko sem se današnje jutro še pred službo vračal iz Ljubljane, sem skoraj zgrešil odcep Kranj-Vzhod, čeprav bi moral zapeljati iz avtoceste že po odcepu Brnik. Preveč razmišljam. Nasmejal sem se samemu sebi in pomislil, da je še dobro, da se nisem zapeljal do Karavank. Po ušesih mi je še kar odmevala glasba, ki jo je kake pol ure pred tem vrtela moja priljubljena radijska postaja, »…this life is so complicated, until we see it through the eyes of a child…«. Madona, pa še res je! Če bi znali gledati skozi oči otroka, bi bil svet veliko lepši in preprostejši. Tako pa se znajo že naše lastne misli zapletati, kaj šele naša dejanja z nameni drugih ljudi. Če le ne bi tako komplicirali in iskali vedno neke odgovore na tisoč vprašanj. Kako bi bilo enostavno samo živeti. Ja, dan je takšen, kakršnega si narediš in življenje je takšno, kakršno si narediš.

Pred menoj je naporen teden. Pri tem ugotavljam, da v tem času skoraj nimam prostora, samo za sebe. Zato si bo treba čas vzeti. Za danes sem si že naredil načrt. Takoj po službi grem na tek. Pripraviti se bo treba na ljubljanski polmaraton. Skrajni čas je že za priprave, drugače bo to prevelik zalogaj. Vem, da mi bo koristilo in okrepilo mojega duha. Iz izkušenj mi je znano, da tek dobro prezrači dušo. Danes se bom lotil poti po PST od Koseškega bajerja do Dolgega mostu in nazaj. To bo ravno pravšnja razdalja za začetek. Morda bom vmes obujal kake spomine, ko bom že tekel po Poti spominov in tovarištva, ali pa le poslušal glasbo, ki mi bo narekovala tempo. Začel bom okoli tretje in ena ura bo ravno prav, da bom četrt čez četrto pri Gimnaziji Šentvid, ter opravil dogovorjeni prevoz do doma. Prav veselim se tega dela sončnega dne, ko se bom lahko počutil čisto svobodnega med drevoredi.

Vremenarji pravijo, da bo do četrtka še toplo in sončno, zato je treba ujeti še kakšen topel žarek. Upam, da so se meteorološki izračuni narobe izšli in se bo lepo vreme podaljšalo še preko vikenda. V teh dneh ljudje kar hitijo v gozdove nabirati gobe. Morda bi preko vikenda naredili prav to. Če ne bo dežja, bom otroke peljal na sprehod po gozdu. Morda bomo srečali tudi kakega “jurčka”. Dobro se spominjam mojih otroških dni, ko smo v kompletu – cela družina, hodili skupaj nabirati gobe. Pred začetkom je oče objavil nagrade po kriterijih: »Kornet dobi tisti, ki bo našel največjega in tisti, ki bo našel največ jurčkov in tisti, ki jih bo našel največ skupaj!« Danes se samo za kornet (sladoled) ne bi premaknil noben otrok več. Vse te malenkosti so postale tako samoumevne, da bi bilo že nenavadno, če ne bi kar pripadale. V tistem času pa mi je bila to res nagrada in nekako so se do konca nabiranja gob pravila vedno tako prilagodila, da smo bili nazadnje vsi udeleženci tekmovanja prejemniki nagrad. Bili so to lepi časi in redki trenutki – razen nedeljskega kosila, ko je bila naša družina resnično skupaj. Mislim, da je bilo to najboljše od vsega skupaj.