Končno! Že dva meseca je mimo, odkar sem prilimal sem zadnji prispevek. Kar manjkalo mi je že, da napišem kaj novega. V teh dveh mesecih se je zgodilo tako veliko stvari. Skoraj ni bilo časa za pisanje. Nekaj sem začenjal s pisanjem in ničesar nisem napisal do konca. Kot kaže bo moralo nekaj zapisov počakati na boljše čase. Še težje je, ker vem, da ne morem prav vsega napisati za objavo kar bi rad. Nikogar ne bi želel izpostaviti, še manj, da bi bil do koga žaljiv. Zato bom poskušal nadaljevati v svojem stilu in pretežno pisati o sebi. Ponavadi rad pišem, ko potrebujem neko sprostitev, ko sem žalosten ali vesel, ko se mi nekaj zgodi, kar vpliva na moje življenje. Zdaj bi bilo lahko tem za pisanje kar precej.
V teh zadnjih dveh mesecih je bilo ogromno takih trenutkov, ko bi rad zapisal kako moje razmišljanje. Večino časa sta mi vzeli dve stvari – sindikat in služba, pravzaprav to sta zdaj kar moji obe službi. Skupaj mi jemljeta čas preko celega dneva, delo se pogosto zavleče tudi v noč in me spremlja na vsakem koraku. V bistvu je zdaj sindikat tisti, ki mi vzame celo več časa kot služba. Pri sindikatu je bilo v zadnjem času kar nekaj odmevnih in pomembnih zadev, ki so terjale veliko aktivnosti. Na 5. oktobra smo se šli “Dan za premislek” in organizirali opozorilni protest. Čez mesec dni smo postali že reprezentativni sindikat. Nekaj nastopanj v medijih, sestankovanja, reševanje težav članov, veliko pomembnih majhnih in večjih uspehov. Postali smo preveliki za amaterstvo in dihamo že na škrge. Tempo je prehud in se takšen način dela že predolgo vleče, tako da bo skorajšnja pogodba z delodajalcem o sindikalnem delu rešila trenutno zagato. V službi prav tako še držim zahtevani nivo in mi kar dobro gre. V zvezi s službo pa se mi je zgodilo še nekaj za mene zelo pomembnega. Po šestih letih in pol sem navsezadnje le uspel in dokazal, da se mi je zgodila krivica in sem bil nezakonito ter brez tehtnega razloga razrešen iz položaja komandirja Policijske postaje Kranj. Vsa podtikanja, poniževanja in diskreditiranja pred javnostjo so zdaj zavržena. Nikoli se mi ni tožilo po položaju. Bolelo me je, da si mi je zgodilo nekaj, česar nisem zaslužil in je bilo izpeljano na način kot, da sem najslabša smet kar jih je kdaj bilo. Čeprav je vsa zgodba že malo odmaknjena, je zmaga kljub vsemu zelo sladka. Zelo dober občutek je, ko lahko vsem pogledaš v obraz in se jim posmejiš. Besede niso potrebne. Zdaj čakam še na epilog. Nikamor se mi ne mudi. Na nek način sem še hvaležen, da je tako, saj bi v teh letih težko prihranil toliko denarja, da bi zdaj dokončal mojo novogradnjo. Za streho bo moralo biti in verjetno še za kaj zraven. Ta moja novogradnja že skoraj starogradnja. Moje skorajšnje prekletstvo, ki ga niti ni bilo treba, povezano z neko preteklostjo upov in iskanj, ki so se ob srečanju z realnostjo razblinila kot milni mehurček. Življenje prinese veliko dobrega in veliko slabega. Marsikaj se je moralo zgoditi, da sem se naučil veseliti dobrega, ki je in ki prihaja, da se vse manj ukvarjam s slabim in preteklim. Zdaj se z gradnjo še ni izšlo in jo bo treba nadaljevati spomladi. Takrat bo več časa za to in se mi zdi, da se bo nabralo tudi že veliko volje.
V teh dveh mesecih velja omeniti tudi udeležbo na ljubljanskem polmaratonu. Spet sem “umiral” med tekom, podobno kot v Radencih. Na tek sem šel v bistvu brez treninga, samo z voljo. Tam nekje do petnajstega kilometra je šlo kar solidno, potem se je pa zgodilo tudi pričakovano. Po nogah so me začeli vleči neki krči, zato sem se malo shodil, zaužil nekaj tekočine in dextroze z magnezijem, kar me je za silo postavilo nazaj v tek. 
Počasi in z jekleno voljo sem prišel tudi do cilja, kar je bilo tudi v načrtu. Čeprav je bilo brez treninga vse skupaj malo noro, sem bil zadovoljen, da mi je ponovno uspelo potrditi, da je za prihod do cilja potrebno samo veliko volje. V življenju je potrebno vztrajati. Nekaj dni sem malo težje hodil okoli, ampak občutek je pa vseeno zelo dober.
Zgodilo se je še sto drugih stvari, ampak nekaj je bilo še zelo pomembnih zame. Vmes sem razčistil še nekaj pomembnih stvari, ki so me že najedale nekaj časa. Med vsem dogajanjem mi je nekako uspevalo vijugati še s časom, ki ga preživljam z mojimi sončki – Laro, Lukom in Anžetom. Z Anžetom imava prav hudo življenjske in modre pogovore, tako da sva včasih že kar preveč pametna za svoja leta. Vsakodnevno njegovo prevažanje v šolo in iz šole – tako da včasih to relacijo proti Ljubljani prevozim tudi štirikrat dnevno, prinese tudi najine zanimive pogovore, tako da drži, da se v vsaki stvari najde kaj dobrega. Luka je medtem začel še trenirati košarko in komaj čakam, da ga grem pogledat na kako tekmo. Lara zna biti zadnje čase kar malo zahtevna, ampak se znava uglasiti in najti pravo pot do dobrega odnosa. Ni vedno lahko biti očka, verjamem pa, da je še veliko težje biti otrok staršev, ki niso več skupaj. Pa še ta šola! Toliko veselja je bilo, ampak še ne šest let staremu otroku je verjetno težko dojeti, da ne gre več samo za igro, ampak za čisto “tazaresne” stvari. Se mi zdi, da je vse to kar malo prezgodaj za naše malčke.
Najedalo pa me je nekaj drugega. Biti sam ali biti z nekom zato, da nisem “sam”? Ta “nekom” naj bi bila ženska, ki naj bi bila z menoj tudi zato, da je z nekom. In se človek začne spraševati, ali ima smisel riniti v nekaj na silo. Odgovor se najde zelo hitro, ali vsaj slej ko prej. Vprašati sem se moral samo, kako se bolje počutim. Kaj mi je bolje? Ob vsakem izpraševanju samega sebe sem prišel do odgovora, da me to, da sem z neko osebo, zato ker je prijazna in mi z njo ni nič hudega, ne zadovoljuje. Pravzaprav me tak odnos spravlja še v položaj, ko sem sam sebi zazdim grd, čeprav sem odkrit in ne skrivam kaj čutim. Zato sem se v teh dveh mesecih odločil, da takšne zgodbe niso več za mene. Žal mi je, če sem dajal lažno upanje. Če bi se moral, kateri osebi opravičiti, se opravičujem. Nikogar nisem želel prizadeti. Za sebe dobro vem, da nisem tako “sam”. Okoli mene je veliko ljudi, ki me delajo dobre volje in so mi na voljo, ko potrebujem njihovo prijateljstvo. Žal mi primanjkuje pravega časa za vse, s katerimi bi rad delil nekaj trenutkov. Moram si vzeti čas za to. Upam, da bo kmalu bolje in bom imel več časa na voljo za sebe in tiste, s katerimi se rad družim. Tisto kar obljublja nekaj več, sam želel že prestaviti v neko nedoločeno prihodnje obdobje in pustiti, da se zgodi, ko se bodo pokrile prave zvezde. Pa se je prec zgodilo. Ne vem, ali je to sreča, ali usoda, saj planirano ni bilo ničesar. Kaj pa mislim? Saj se tega ne da planirati. Upam, da gre tokrat zares, brez “bremz” in vprašanj, s kako veliko “šeflo” se sme zajemati… Ko o najinem življenju razglabljava z mojim sostanovalcem, se mi smeji in pravi, da mu je všeč, da se zabavam. To, da mi pravi, da se zabavam, mi ni bilo preveč všeč, zato popravi stavek in pravi: “Všeč mi je, če si srečen.”
Ali je to sreča? Včeraj je bil res čuden dan. Vsaj štirikrat sem se za las izognil prometni nezgodi. Trikrat sem razmišljal, kako drugi vozijo. Četrtič pa sem se ustavil in si na glas rekel: “Ej, saj izgleda, da z drugimi ni nič narobe! Jaz sem danes problem!” Mislim, da sem imel kar veliko srečo, da se ni zgodilo nič resnejšega. Razmišljam, ali je ta koncentracija popustila, zaradi preutrujenosti, ali je v igri še kaj hujšega. Ja, res je. Pretekli teden sem spal le po nekaj ur. Nekaj zaradi dela, nekaj zaradi mene samega, ker…, ja, ker sem kot kaže preveč zmeden. Preveč sem zamišljen. No, v soboto sem bil tako utrujen, da se mi je spalo med vožnjo in sem se opomnil, da ne smem ogrožati mojih otrok. Zato sem na poti proti domu predlagal, da se ustavimo in da gremo v trgovski center v nabavo, kjer bi se ob tem malo shodil in prišel k sebi. Ob vstopu v trgovski center nas je pozdravilo živahno dogajanje, ki se je odvijalo na temo preventive v cestnem prometu. Pozdravil sem kolege v modrem in si z Laro, ter Lukom ogledoval, kaj vse predstavljajo in prikazujejo. Kar hitro sem bil povabljen na preizkus z alkotestom, kamor me je povabila zelo vztrajna mladenka. Nič ni pomagalo, da sem pojasnjeval, da sem iz Policije in da poznam te stvari, ter da nima smisla, ker tako ne pijem… Saj mi je postalo kmalu jasno, zakaj je bila tako vztrajna. Ker sem bil utrujen in nenaspan, sem imel malo bolj vlažne in rdeče oči, tako da sem verjetno izgledal kot kak kronik. Po videtu sodeč sem bil primeren kandidat za blamažo. Seveda, pokazalo je 0,00 promila alkohola v krvi. Zato sem rekel na glas: “No, poglejte! Lepo sem povedal, da nisem nič pil, pa mi niste verjela!” Pa me je zabila nazaj: “Tu ne gre na lepe oke! Saj sami veste, kako je to. Enim pokaže že zjutraj…” Ja, eni imajo res take težave, jaz vsaj teh nimam, sem si mislil. V soboto je šla vožnja navsezadnje kar dobro in nisem nikogar ogrožal. Včeraj pa me je bilo na koncu že strah samega sebe in sem za trenutek že pomislil, da bi bilo najbolje kar zaključiti z vožnjo in prepustiti volan sopotnici.
Aja, ogledal sem si španski film v Kinu Vič, Zlomljeni objemi. Film je po mojem mnenju vreden ogleda, v kolikor ima gledalec rad filme z vsebino. Meni je bil všeč kar dvojno, iz dveh razlogov. Drugega razloga tukaj ne bom navajal, pa tudi ni razlog glavna igralka Penelope Cruz – čeprav je luštna in še bolj znana iz lanskega filma Vicky Cristina Barcelona.
Danes se peljem v službo nekaj pred dvanjasto in grem iz službe okoli dvajsete, zato bodite prijazni in ostanite ob tistem kritičnem času tam kjer ste… 
