The Shentvid Black Hole

Prav lepo se je voziti po naši avtocesti iz gorenjskega konca proti Šentvidu, če je odprt Šentviški predor in izvoz Šentvid. Ja, res prav lepo!  Naravnost idilično. Skoraj dva tedna sem imel možnost uživati v tem in zelo hitro sem se spet razvadil, ko me je doletelo ponovno zaprtje Šentviškega predora. DARS d.d. prosi voznice in voznike za razumevanje.

Vsako jutro se zapeljem od doma preko Vodic ali preko priključka iz smeri Letališča Jožeta  Pučnika Ljubljana, da dostavim našega gimnazijca do Gimnazije Šentvid. Po službi ponovim to vožnjo, ter se vrnem nazaj na Gorenjsko. Ob normalnih razmerah traja vožnja dobrih petnajst minut, kar je bistveno hitreje kot, če bi se v Šentvid vozil iz drugega konca Ljubljane. Skoraj bi že rekel, da je privilegij živeti v tem koncu Gorenjske, tam pod Krvavcem, odkoder je ob idealnih razmerah vse tako blizu. Vendar nas je cel jesenski čas  spremljala zapora izvoza Šentvid. Vprašanje je, če je bilo to res potrebno in ni bilo mogoče najti bolj primerno rešitev, saj ni videti, da bi bil ta del izvoza iz avtoceste kaj posodobljen, razen tega, da so pobarvane stene – če se ne motim. Ni videti, da bi gradnja novega priključka lahko kaj vplivala na ta izvoz. Tako sem preko jeseni preizkušal več variant vožnje, da bi prehitel gost jutranji promet. Hitro sem ugotovil, da preko izvoza Šmartno skozi Brod ni najboljša možnost. Na izvozu Brod je bila navadno gneča, zato sem se začel voziti do izvoza Koseze, zavil na levo, da sem prečkal avtocesto in zapeljal nazaj skozi tunel proti izvozu Brod. Res sem naredil dodatnih sedem kilometrov, vendar sem zato potrošil le dodatnih pet minut, da sem lahko zavil proti Šentvidu. Potem sem ugotovil, da je še hitreje, če zapeljem na izvoz Brod in se z malo telovadbe z vožnjo mimo čakajočih vozil usmerim nazaj v smeri proti Brodu in zavijem med tamkajšnje ulice, ter nekako po stranskih ulicah mimo Železniške postaje Šentvid prebijem do športne dvorane Gimnazije Šentvid. Kot plačnik vinjete sem medtem že prav resno razmišljal, da bi na DARS d.d. naslovil zahtevo, da bi mi zaradi tega, ker so zamujali z gradnjo, moj izgubljeni čas in dodatne stroške nadomestili s kako odškodnino. Nazadnje sem vseeno sprijaznil in se kar razveselil, ko so izvoz Šentvid  končno dali v uporabo. Zdaj pa spet to! Včeraj je zjutraj še šlo, ker so predor menda zaprli šele ob deveti uri. Danes zjutraj pa je bil promet en sam zastoj. Čeprav sva bila z Anžetom kar zgodnja, je bilo že po radiu slišati prometna opozorila, da so na izvozu Šentvid in Brod že prometni zastoji. Prav tako opozorilo se je izpisalo tudi na “displayu” na avtocesti in logična odločitev je bila – izvoz Šmartno. Kakšna napaka! Po moje je bilo to najslabše kar sva mogla izbrati. Po šestindvajsetih minutah pomikanja za dolžino enega avtomobila na vsakih pet minut, sem postajal že kar nervozen. Glede na takšno napredovanje je kazalo, da bo potrebno vsaj še eno uro, da se prebijeva z mojim gimnazijcem skozi to gnečo. Medtem sva opazovala, kako nekateri nestrpni vozniki vozijo kar v enosmerno ulico, da bi presekali pot in prehiteli čakanje. Na glas sem začel premišljevati, da bi prej prišel do šole peš kot z avtom – kar je opogumilo tudi Anžeta, da je razumel namig, zbral moči in predlagal, da obrnem, medtem ko bo on res nadaljeval pot peš. Tako bi morda še celo ujel šolsko preduro. Če bi čakala še naprej, pa bi bilo vprašanje, če ne bi zamudil celo prihod na pouk, ja sem pa že zdaj rahlo zamujal v službo. Izkoristil sem rdečo luč na semaforju v daljavi in počasi varno prehitel kakih dvesto metrov stoječih vozil, da sem zavil na levo v križišču pri Merkatorju na Brodu. Anže jo je ubral naprej peš po potki proti šoli, jaz pa sem obrnil nazaj proti avtocesti. Ko sem se vozil v nasprotni smeri, se je medtem že nabrala takšna kolona vozil, da so se mi že kar smilili vsi ti ljudje. Si kar mislim, kako se mora DARS-ovcem kolcati navsezgodaj zjutraj, ko jih vsi ti ljudje pošiljajo tja odkoder so prišli na svet.

Zdaj že delam načrte za jutri. Mislim, da bom tokrat poskusil preko Mengša in Trzina, ter zapeljal skozi Črnuče naprej po  “nemški cesti” do Šentvida. Če ne bo šlo tako, grem v ponedeljek  še naprej na obvoznico in nato na izvoz na Celovško v smeri proti Kranju. V to smer po Celovški ne bi smelo biti prevelikega prometa. V kolikor se še ta varianta ne bo obnesla, se bo moral naš dijak začeti voziti z vlakom. Dostavil ga bom najverjetneje do Medvod ali Kranja, tako da bo lahko spoznaval še nove šolske poti.

Me prav zanima, ali res niso mogli omogoči promet vsaj skozi en predor, da bi se vsaj malo premikalo vse skupaj in še bolj, ali bo ta zapora prometa trajala resnično le do 22. decembra. Takrat bo šlo veliko ljudi na dopust in bo morda vsaj zaradi tega zjutraj malo manj prometa. Slednje je glede na vse pretekle izkušnje bolj verjetno kot to, da so tokrat zadeli pravega izvajalca, ki ne bo zamujal in vgradil dovolj dobre materiale. Če bo šlo ponovno v zamudo, si bom morda tokrat le vzel čas in poskusil tudi z zahtevo po odškodnini od DARS-a – kar tako malo za šalo, da bom videl, kaj mi bodo odgovorili. Če ne drugega, pa bo treba pred predor nabiti še kako novo – tokrat kar digitalno obvestilno tablo, ki nam bo sporočala najbolj aktualne vremenske razmere v predoru, ter vremenski vpliv na splošno počutje voznic in voznikov. Menda bodo zaprtje predora izkoristili tudi za snemanje poučnih preventivnih filmov o vožnji skozi predor. Priliko bi lahko izkoristili tudi za snemanje novih slovenskih filmov – družinsko komedijo “Klistiranje Šentviškega predora”,   znastveno fantastični erotični triler “Najbolj črna analna luknja” in domišljijsko psihično grozljivko “Zablode Šentviškega predora”.

Ali bo Šentviški predor dejansko ponovno odprt najpozneje do 22. decembra 2009 kot napoveduje DARS d.d.? Dajmo se presenetiti. Sprašujem se, kdo bi končal z deli šele na torek, če pa je lepše končati z delom na petek in imeti še prost vikend? Torej, jaz bom optimist in napovedujem, da bo predor ponovno odprt – če se ne bo izkazalo, da ga je potrebno zgraditi na novo, v soboto, 19. decembra 2009. No, zdaj pa naj gredo moje besede še v božja ušesa!