Končno! Že dva meseca je mimo, odkar sem prilimal sem zadnji prispevek. Kar manjkalo mi je že, da napišem kaj novega. V teh dveh mesecih se je zgodilo tako veliko stvari. Skoraj ni bilo časa za pisanje. Nekaj sem začenjal s pisanjem in ničesar nisem napisal do konca. Kot kaže bo moralo nekaj zapisov počakati [...]
Posts under ‘Resnične zgodbice...’
Samoumevna domneva
Včeraj sva imela s sinom debato o tem, da bi bilo nekje v prihodnosti čisto v redu, če bi se lotila kakega podjetništva. Ideja je postala še posebej aktualna, ko sem letošnje leto – skupaj z vsem dopustom, praktično zabil za sindikat in poslušal sinove očitke, da bi v tem času lahko postavil na noge že svojo firmo. Čeprav je »le« srednješolec, ki sanja o tem, kako bi bilo super, če bi lahko na leto zaslužil kakih 100.000 €, tako da mu ne bi bilo treba v trgovini študirati za vsakih 5 € in sem mu dal kar prav. Tako bo to verjetno eden izmed izzivov prihodnosti – postaviti na noge firmo, v kateri bo dovolj prostora za naju oba in morda kasneje za še kakega otroka.
Pike, pikice…
Meni se ne zdi popolnoma nič nenavadnega, da se na poti domov ustavim v trgovini samo zaradi tega, ker mi je zadišala čokolada. Takšen čokoladni dan se mi zgodi kar pogosto in tudi današnji je dišal po čokoladi. Tako sem tudi danes zavil v trgovino in se odpravil naravnost do police, ki se šibi pod težo čokoladnih dobrot. Izbral sem običajni čokoladi po 100g, taki z lešniki in rozinami, ter se hitro postavil v vrsto pred blagajno. Nekoliko že naveličanega me je predramil nenadni prepir dveh priletnih žensk, ki sta bili pred menoj. Kupovali sta vsaka zase in se ob računu prvega kupa živil začeli prerekati, katera bo prodajalki dala kartico z ugodnostmi.
Kaj mi bo torba, če ne vem kje je daljinec :D
Danes naj bi že približno štiri ure spal, saj sem že ves neprespan zehal kot nilski konj. Zadnji teden sem spal bolj malo, dve noči nazaj 3/4 ure in včeraj pet ur, za prej se pa niti ne spominjam več. Dela je torej preveč in se kar ne neha. Seveda, nimam v mislih tistega dela, za katerega dobim tudi plačo, ampak tisto, za katerega dobim le kakšen povrnjen strošek za kilometre in kako zahvalo. Naj bi bilo tudi to slednje veliko vredno, čeprav se včasih sprašujem, ali je bila to najbolj pametna odločitev. Zdaj poti nazaj ni več. Danes nas je že 854 in Sindikat policistov Slovenije se iz dneva v dan bolj približuje reprezentativnosti. No, da se vrnem za tri ure nazaj, ko bi moral iti ven v družbo, ampak sem se premislil. Bil sem tako zaspan, da bi zaspal že med vožnjo in se mi je zdelo najbolj pametno, da grem spat. Pa se je našel nekdo, ki me je znal pregovoriti.
Pofočkan ali sedem resnic
Že skoraj dva tedna nazaj je, odkar sem bil “pofočkan”. Ni mi preostalo drugega, kot da napišem sedem resnic o sebi in nekaj blogerk ali blogerjev pofočkam tudi naprej.
Torej, “pofočkani” – temu naj bi sledil post na vaši strani s sedmimi resnicami o vas, s katerim “pofočkate” poljubno število drugih blogarjev. 
Rojstni dan
Rojstni dan. Kaj je že to? Ali se je res potrebno tega tako veseliti? Spominjam se mojih otroških rojstnih dni. Niso bili kaj prav velikega, v primerjavi z današnjimi nič posebnega. Bili so popolnoma drugačni rojstni dnevi. Ni bilo še Mc Donnalda ali TUŠPlaneta, da bi nas starši peljali tja, kjer bi se skupaj igrali s svojimi prijateljčki v varstvu tamkajšnjega osebja. Spomnim se svoje prve torte.
Noči mladih mamic in očkov
Pred nekaj dnevi sem sodelavca vljudno ogovoril s frazo: “Kako si?” Običajno takemu bolj vljudnemu vprašanju v takem pogovoru sledi odgovor: “Ja, v redu sem. Bo. Kar gre…” Tudi tako je bilo tokrat. Potem pa sem – ne vem točno zakaj, še vprašal: “Kako pa kaj otroc’, ali v redu spite ponoči?” Vedel sem, da je nekaj mesecev nazaj postal očka, zato sem pričakoval, da se bo ponosni očka pohvalil. Tokrat pa sem dregnil naravnost v osje gnezdo.
Preobrat
No, se je pa v enem dnevu spet nekaj obrnilo. Morda pa moje protestiranje le ni bilo zaman. Nocoj nisem imel nobenih načrtov in bi itak obvisel doma. Zato me je srečanje z Laro še bolj razveselilo. Vsedel sem se v avto in hitro sva prišla oba nazaj. Res sva bila skupaj le slabi dve urici, preden je zaspala, ampak splačalo se je.
Zaščiteno: Danes bi bil lahko lep dan
Ni povzetka, ker je prispevek zaščiten.
Popravci
Danes sem poslušal sodelavca, kakšne težave je imel njegov sin. Končeval je tretji letnik gimnazije in imel popravni izpit iz zgodovine. Vedno ga je učil, da mora biti pošten, tokrat bi ga pa poštenost kmalu predrago stala. Ob tem sem se spomnil tudi moje izkušnje iz zaključka četrtega letnika srednje šole.
