Posts under ‘Resnične zgodbice...’

Že skoraj dva tedna nazaj je, odkar sem bil “pofočkan”. Ni mi preostalo drugega, kot da napišem sedem resnic o sebi in nekaj blogerk ali blogerjev pofočkam tudi naprej.

Torej, “pofočkani” - temu naj bi sledil post na vaši strani s sedmimi resnicami o vas, s katerim “pofočkate” poljubno število drugih blogarjev.

Rojstni dan. Kaj je že to? Ali se je res potrebno tega tako veseliti? Spominjam se mojih otroških rojstnih dni. Niso bili kaj prav velikega, v primerjavi z današnjimi nič posebnega. Bili so popolnoma drugačni rojstni dnevi. Ni bilo še Mc Donnalda ali TUŠPlaneta, da bi nas starši peljali tja, kjer bi se skupaj igrali s svojimi prijateljčki v varstvu tamkajšnjega osebja. Spomnim se svoje prve torte.

Pred nekaj dnevi sem sodelavca vljudno ogovoril s frazo: “Kako si?” Običajno takemu bolj vljudnemu vprašanju v takem pogovoru sledi odgovor: “Ja, v redu sem. Bo. Kar gre…” Tudi tako je bilo tokrat. Potem pa sem - ne vem točno zakaj, še vprašal: “Kako pa kaj otroc’, ali v redu spite ponoči?” Vedel sem, da je nekaj mesecev nazaj postal očka, zato sem pričakoval, da se bo ponosni očka pohvalil. Tokrat pa sem dregnil naravnost v osje gnezdo.

No, se je pa v enem dnevu spet nekaj obrnilo. Morda pa moje protestiranje le ni bilo zaman. Nocoj nisem imel nobenih načrtov in bi itak obvisel doma. Zato me je srečanje z Laro še bolj razveselilo. Vsedel sem se v avto in hitro sva prišla oba nazaj. Res sva bila skupaj le slabi dve urici, preden je zaspala, ampak splačalo se je.

Danes bi bil lahko lep dan za menoj, vendar ni bil. Ponovno sem si dovolil, da me je stisnilo v primež negativnih čustev. Vem, da je bila to najslabša možna odločitev, saj sem se sam zaradi tega počutil zelo slabo. Pri izbiranju med dobrim in slabim sem ponovno izbral napačno. Pravzaprav si nisem dal niti možnosti, da bi izbiral. Izbruhnilo je kar samo od sebe. Pričnem preklinjati samega sebe in se spraševati, ali je bilo to res potrebno?

Danes sem poslušal sodelavca, kakšne težave je imel njegov sin. Končeval je tretji letnik gimnazije in imel popravni izpit iz zgodovine. Vedno ga je učil, da mora biti pošten, tokrat bi ga pa poštenost kmalu predrago stala. Ob tem sem se spomnil tudi moje izkušnje iz zaključka četrtega letnika srednje šole.

Zadnjo noč sem prespal kot ubit. Še utrujen od prejšnjega dne sem se predramil nekaj čez 6.00, ko me je zbudila budilka na mobilniku. Ko sem pogledal na uro na mobilniku, sem s še vedno meglenim pogledom prepoznal, da sem preko noči prejel celo dve sporočili. Že navsezgodaj sem imel pokvarjen dan in razmišljal: ‘Kaj se zdaj gre? Ali ji ni dovolj, da ima svobodo, da počne kar hoče, kjerkoli hoče, kadar hoče in s kom hoče…, kar si je tako obupno močno želela. Kaj neki bi zdaj rada dosegla? Če sem že sam odgovoren za lastne izbire in odločitve, potem se nimam kaj smiliti samemu sebi, ampak moram le požreti tisto kar sem si skuhal. Za otroke je drugače - oni niso nič krivi.

Že pred časom, pred nekaj meseci sem preko iskalnika, ko sem iskal izkušnje drugih ljudi in odgovore na nekatera vprašanja, ki so se mi postavljala, prišel na stran Osebna rast “Življenje je igra srca”. Naročil sem se na brezplačni e-mesečnik in vsak mesec prejemal zgodbe. Pri zadnji me je zmotilo, da se tudi osebi, ki se ponuja kot svetovalec pri reševanju težav pri medosebnih, družinskih in partnerskih odnosih, zgodi konec partnerske zveze. Nikomur ni prizanešeno…

Sredi Mengša proti šolskemu centru vodi pot k Mengeški koči. Hoja po tej poti ni naporna in jo zmore skorajda vsakdo, zato se na poti sreča obiskovalce različnih strostnih obdobij. Od majhnih otrok ter vse do dedkov in babic, družin, zaljubljenih parčkov, prijateljev, prijateljic, velikih in majhnih kužkov… Seveda nam tudi potem doma ni bilo prav nič dolgčas. Naši trije baloni s helijem so bili kot nalašč za zabavo in preizkus. Dan je prav prijetno minil. Imeli smo se v redu, smejali smo se in zabavali.