Prav lepo se je voziti po naši avtocesti iz gorenjskega konca proti Šentvidu, če je odprt Šentviški predor in izvoz Šentvid. Ja, res prav lepo! Naravnost idilično. Skoraj dva tedna sem imel možnost uživati v tem in zelo hitro sem se spet razvadil, ko me je doletelo ponovno zaprtje Šentviškega predora. DARS d.d. prosi voznice in voznike za razumevanje. Bo Šentviški predor dejansko ponovno odprt najpozneje do 22. decembra 2009 kot napoveduje DARS d.d.?
Posts under ‘Utrinki...’
Prvič v šolo
Letošnje šolsko leto imamo tudi pri nas prvošolko. Tega se je tako veselila, da je zadnje leto govorila skoraj samo še o tem, da gre kmalu v šolo. V čisto »tazaresno« šolo. Potihoma upam, da je takšno veselje še dolgo ne bo minilo. Vesel bi bil, da bi rada hodila v šolo tudi takrat, ko se bo končala igra in bodo prišle tudi ocene. Rad bi le, da ji bodo zvezde naklonjene toliko, da se bo v življenju veselila vsaj petino tistega kot ji je prinesel veselja prvi šolski dan. Rad bi, da se bi znala vedno veseliti in vedno najti nekaj, kar ji bo privabilo nasmešek. Rad bi, da bo v šoli toliko uspešna, da bo lahko uresničila svoje sanje.
V nedeljo ob Ljubljanici
Nedeljsko popoldne v Ljubljani je lahko prav zanimivo. Presenetljivo polno ljudi. Ne preveč, ampak dovolj za opazovanje. Rad samo opazujem ljudi. Ko jih gledam, uganjujem od kod prihajajo, kakšna je njihova usoda, kaj jih je pripeljalo v ta delček sveta. Zadnjo nedeljo je bilo v Ljubljani veliko turistov. Všeč mi je ta utrip, ko lahko na ulicah ob Ljubljanici vidiš razne stojnice, glasbenike in umetnike, ki popestrijo staro mesto in ga naredijo še bolj zanimivega.
Zmotilo pa me je nekaj drugega, kar je to nedeljo najbolj zmotilo moj notranji mir in vzpodbudilo malo več razmišljanja…
Šentviški fanatiki
Finale ŠKL (Šolske košarkarske lige) se je odvijalo že v aprilu 2009, ko so se tam med seboj pomerile tudi akrobatske navijaške skupine. Ena izmed njih je bila kriva, da sem si prireditev ogledal tudi sam. Pravzaprav niti ne gre toliko za navijaško skupino, ki nosi ime “Šentviški fanatiki”, kot za tistega želvaka, ki je bil v tem primeru maskota njihovega nastopa.
Preventivno o cestnem prometu
Ko sem brskal po zdaj že starih posnetkih in fotografijah, sem naletel na gradivo, ki sem ga shranil in skoraj pozabil nanj. Zdaj že nekaj časa nazaj – 18. aprila 2009, je bila na parkirišču trgovskega centra TUŠ Planet v Kranju prireditev “Policijska izkušnja kot nasvet”, ki si več kot zasluži objavo na mojih straneh.
Zbiljska noč
Že nekaj dni prej mi je sin namigoval, da bi bil zelo zadovoljen, če bi ga uspel dostaviti na kraj prireditve Zbiljske noči in ga nekako pobrati ter odpeljati domov, ko naj bi se naveličal skakanja po blatu. Nekako sva se zmenila. Da se pa ne bi samo vozil v Zbilje, sem se organiziral tako, da sem s seboj odpeljal še nekoliko mlajšega Luko in bistveno mlajšo Laro. Dogovorili smo se, da bomo malo pogledali, kako izgleda ta Zbiljska noč, potem pa odidemo domov.
Lanski Perpetuum Jazzile
Še bolj prepričan, da imam prav, da bi morali zdaj pred menoj vsaj stati člani zasedbe Perpetuum Jazzile, sem se napotil do šanka Jazz Kluba Gajo in jih povprašal, kaj je s koncertom. Brhki dekleti sta hiteli pojasnjevati, da ni nobenega koncerta in da je bil koncert Perpetuum Jazzile že v sredo. Kako v sredo? Ni mi bilo več nič jasno. Vprašal sem, če je bilo to en dan prej. Ena izmed njiju mi je odgovorila, da že dva dni nazaj. Še manj mi je bilo jasno. Preostalo mi je edino še, da vprašam, kateri dan je. “Petek!” je odgovorila prva in druga še prikimavala. ‘Tako se pa ne bomo šli!’ sem si mislil. Vsaj to pa že vem, kateri dan je. Punci sta očitno bistveno bolj zmedeni kot jaz, ali pa sta preskočili tiste ure, ko sta se v šoli učili dneve v tednu. Nekako sem jima potem razložil, da je četrtek in da je bil koncert že v soboto, nato pa sem jima pokazal še ekran na mobilniku, na katerem je bil tudi datum 9. julij. Popolnoma sem ju prepričal in ugotovili sta, da je moralo priti do napake pri prijavi prireditve. Edino to se jima je zdelo čudno, da sem bil edini, ki je spraševal, zakaj ni kocerta. Posmejal sem se in odšel…
Bilo je v soboto
V soboto zvečer sem si privoščil, da grem malo ven. Brez kakšnega planiranja, po trenutnem nagibu, kar tako – za sprostitev, za dušo. Vreme ni bilo preveč prijazno. Vsake toliko časa je nekaj kapelj opozarjalo, da me zna namočiti, ampak nazadnje se je kar dobro izšlo…
29. Maraton treh src in moja prva 21-ica
Saj komaj verjamem, da se je to zgodilo tudi v resničnem življenju – premagal sem se in zmogel mojo prvo 21-ico, ki je bila premagana v Radencih. Skratka, moj moto ‘Kjer je volja, tam je pot.’ popolnoma drži. Ni šlo čisto po maslu, saj sem moral kar nekajkrat stisniti zobe in napeti zadnje atome moči, [...]
Ko volk obmolkne in jagenčki plešejo
V službo v večini hodimo, zaradi plače, saj ima le malo ljudi takšno srečo, da lahko združuje svoje želje in najde svoje poslanstvo prav v tisti družbi ali organizaciji ter prav na tistem delovnem mestu, na katerem opravljajo svoje delo. Ljudje smo družabna bitja, potrebujemo drug drugega, zato so na delovnem mestu, kjer preživljamo skorajda več aktivnega časa kot doma, najpomembnejši dobri odnosi. Kaj pa, ko se upokoji šef, ki je vzdrževal slabe delovne odnose?
