No, da se vrnem za tri ure nazaj, ko bi moral iti ven v družbo, ampak sem se premislil. Bil sem tako zaspan, da bi zaspal že med vožnjo in se mi je zdelo najbolj pametno, da grem spat. Pa se je našel nekdo, ki me je znal pregovoriti. Zadnje dva meseca živim skupaj s svojim šestnajstletnim sinom, ki se je odločil, da bi kakšno obdobje življenja rad ponovno preživel v rodni vasi. Pravzaprav se je rodil v Kranju, ampak prvo polovico njegovega življenja je preživel prav tu. Priznam, da je življenje z njim postalo bolj pestro, saj sem tudi sam v zadnjem mesecu obnovil znanje fizike, imam redno prehrano, saj je vsakodnevno kuhanje spet postalo nekako logično opravilo, poleg vsega ostalega sem postal še njegov šofer, zaradi česar sem še bolj previden voznik. Ugotovil sem namreč, da se da voziti tudi bolj počasi in se s pametno vožnjo navsezadnje da prihraniti cel liter goriva na sto kilometrov. Za avtohtonega Gorenjca je to kar pomemben podatek.

Aja, spet sem odjadral čisto k drugim stvarem. Da nisem šel v posteljo, me je nekako pregovoril sin s ponudbo, da si skupaj ogledava film Angels & Demons. Mislil sem si ‘zakaj pa ne, če bo dolgčas, bom pa itak lahko zaspal zraven’. Predlagal sem še, da si razdeliva še liter sladoleda, katerega imava še od sobote, ko so ga brezplačno delili kupcem v TUŠu. Predlog je bil sprejet in ogledala sva si ta film in pojedla sladoled. Menda sladoled pomirja – vsaj tako sem videl v ameriških filmih, ko znajo pogosto pokazati tovrstno tolažbo. Sladoled je bil vsekakor okusen in se je lepo topil v ustih, pa tudi film je bil kar v redu. Glede na vso mojo utrujenost je bil to kar podvig, saj je pritegnil dobršno mero mojega zanimanja. Vmes me je poklical še šef in mi povedal, da mi jutri ni treba iti v službo in sem prost, saj bo na delo prišel kar sam. Malo se mi je stožilo po kar 90% dodatku za delo ob prazniku, ampak tudi denar ni vse. Verjetno ga šef bolj potrebuje. Včasih je čisto v redu biti tudi doma, saj me čaka že nekaj dni malo temeljitejše pospravljanje…

Ja, spet sem odjadral drugam. Tam pri sladoledu sem hotel »pojamrati«, da sem bil danes skoraj malo znerviran, ampak res čisto malo, saj se več ne pustim. Najprej me je spet ena od bivših hotela nekaj živcirati, ko mi je očitala, da se z menoj ne da nič dogovoriti, ampak kaj drugega od nje nisem niti pričakoval. Vedno naj bi bil jaz za vse kriv in res se je z menoj težko dogovoriti v mojo škodo. Res sem čuden, da se pa res ne pustim naplahtati za kako neumnost. Leta naredijo svoje in prinesejo tudi kako izkušnjo. Ampak ta pogovor niti ni bil tako grozen kot kasnejši, ko me je poklical nekdo iz službe, ki se je hotel tako na hitro »prijateljsko« pogovoriti z menoj. Po šestih letih sem namreč že drugič dobil tožbo na sodišču, ker so me takrat kar malo tako brez pravega razloga – ker mojemu šefu ni bil všeč moj nekoliko bolj demokratičen odnos do podrejenih, po daljšem šikaniranju in moji nepopustljivosti nazadnje le razrešili s položaja. Rečeno mi je bilo, da bi se dobila na enem malo bolj sproščenem pogovoru, enkrat tako na hitro v naslednjem tednu. Zakaj pa ne. Saj se mi ni težko pogovarjati. Kljub vsemu sem hotel malo podrezati, o čem konkretno naj bi tekla beseda. Nekako sem upal, da naj bi se že pogovorili o poravnavi – saj bi bil po šestih letih to že zadnji čas. Nazadnje sem le izvedel, da gre za pogovor pred komisijo, ki ima zaradi drugih obveznosti članov bolj malo časa, da se sestane. Zato naj bi me enkrat naslednji teden poklicali in jaz naj bi hitro pritekel na »prijateljski« pogovor. »Malo morgen«. Očitno hočejo speljati še postopek preverjanja moje sposobnosti za opravljanje dela na položaju, s katerega sem bil razrešen. Tega se niti ne bojim, saj sem prepričan, da so vsi argumenti na moji strani, sicer bi tak postopek izpeljali že pred šestimi leti. Seveda sem pojasnil, da to ni nekaj takega kot, da bi šel na pivo, ampak gre za prekleto resno zadevo in meni zelo pomembno. Kar šest let sem čakal na končno sodno odločitev, zato bom pričakoval kar uradno vabljenje, da sem bom na dogodek lahko pripravil in se ga lahko udeležil skupaj z odvetnikom. Saj to vse skupaj ni vredno prav preveč razlagati, ampak sem bil nekoliko šokiran nad tem, da lahko nekdo tako zlahka jemlje tako stvar in mi hoče nekako vcepiti v glavo, da bi se samo malo družili… Zdi se mi tako poceni, tako pocenjujoče, da bom še bolj pazljiv kot bi bil sicer. Po šestih letih, da bi se pustil? To pa že ne. Ta čuden odnos me je presenetil, ampak mi ni prišel do živega. Dobro se bom pripravil in opravil tudi s tem. Zakaj že pišem o tem? Aja, ker naj bi bil danes nekam čuden dan. Pametno bi bilo, da bi že spal, da se mi ne bo zgodilo kot včeraj, ko sem med pisanjem pritožbe za enega člana sindikata kar trikrat zakinkal ob računalniku. Najbolj smešno mi je bilo, ko sem se naslonil na tipkovnico, da se je vklopil alarm prenosnika in se hipoma prebudil. Zdaj, ko Kreslin na RTVSLO 2 poje v hrvaškem jeziku o jadranskem morju, je že res čas, da se odpravim v posteljo.

Pravzaprav sem nocoj hotel napisati, da je bil danes (zdaj že včeraj) zadnji dan šolskega leta in sem imel to srečo, da sem lahko sinovoma Luku in Anžetu čestital za uspešen zaključek. Dan pred tem je bil še posebej zanimiv, ko sem bil na podelitvi priznanj Gimnazije Šentvid. Ni ga denarja, ki bi lahko naredil te občutke, ki ga starš doživlja ob občutkih ponosa na svojega sina. V ušesih mi prav tako še vedno odmeva melodija iz prejšnjega tedna, ko smo poslušali Lukove improvizacije na koncertu. Zdi se mi, da iz tega fanta še nekaj bo. Drugo leto pa bo še bolj zanimivo, ko bo med šolske klopi prvič stopila tudi moja zlata rožica Lara. To bomo brali in pisali, da bo kar veselo. Malo jo že pogrešam. Jutri jo moram malo poklicati in jo povprašati, kako se ima kaj v čateških toplicah, kjer že ves teden uživa skupaj z babico in dedkom. Kar dogaja se in všeč mi je, da je tako… Ah, pa hotel sem napisati, da mi kar manjka tole bloganje. Saj bo kmalu več časa… Lahko noč.

Pa kam se je že spet skril ta daljinec, da izklopim televizor?

Prevare pred Merkatorjem, Tušem in ostalimi večjimi trgovinami…..

Ne vem sicer koliko vas kupuje v večjih nakupovalnih centrih, vendar je dobro da veste – za vsak primer!

Sam sem postal žrtev premetene prevare, medtem ko sem nakupoval!

TO SE LAHKO ZGODI TUDI VAM!!!

Tukaj je opis prevare:

Dve bosanski 18 – letnici sta se približali mojemu avtomobilu, medtem ko sem sam zlagal kupljeno blago v prtljažnik in začeli pomivati vetrobransko steklo. Ni trajalo dolgo in že sem gledal pravi bikini carwash. Dekleti sta se zvijali in polivali z vodo, joški so jima na pol štrleli iz pretesnih majčk in ritke… ah… nisem si mogel kaj, da ne bi gledal. Ko sta končali sem se jima zahvalil in ponudil napitnino, a sta zavrnili ponudbo in v zameno želeli, da ju odpeljem do naslednje trgovine. Seveda sem se strinjal, kaj pa bi?! Zlezli sta na zadnje sedeže jaz pa sem odpeljal.

Kmalu zatem sta začeli seksati druga z drugo. Nato je ena od njiju zlezla na prednji sedež in me… kako bi napisal? – Me je oralno zadovoljila. Druga pa mi je medtem

UKRADLA DENARNICO!

Denarnico sta mi ukradli v torek, sredo, dvakrat v četrtek in enkrat v soboto, verjetno pa mi jo bosta tudi danes!!!

Torej: BODITE PREVIDNI!

(pred dnevi sem to dobil po e-pošti in me je nasmejalo, tokrat pa je bil moj namen, da nasmejem še koga… )

Začelo se je lansko leto, ko me je Anže nahecal, da sem šel na ljubljansko desetko. Letos je bil zato še bolj optimističen in mu je uspelo, da me je pregovoril za polmaraton na 29. prireditvi v Radencih. Tako sva še v času nižjega stroška prijavnine vplačala po 22 EUR, po 5. maju 2009 pa je bilo treba odšteti za prijavnino že 35 EUR. Kot varčni Gorenjec sem bil s tem že odločen, da se tega teka tudi udeležim, saj se bi mi res težko primerilo, da bi zdaj zamudil to tekaško prireditev. Kljub vsemu si vedno pustim še nekaj možnosti, da si življenje naredim razburljivejše in dam možnost tudi temu. Seveda bi bilo čisto na mestu, da bi se na tek tudi dobro pripravil. Navsezadnje bi bilo bolj klavrno, če bi moral odnehati pred ciljem. Anže mi je itak obljubil, da ne bo tekel na čas, ampak mi bo delal družbo in me spodbujal. Načrtovane priprave, ki sem jih začel pred enim mesecem, so se izjalovile, saj nikakor ni bilo pravega časa. Pred tem tekom sem šel teči le štirikrat, ter pretekel razdalje tam od dobrih 6 do 12 kilometrov. Zdelo se mi je, da mi gre lažje kot v lanskem začetku, ko se mi ni niti sanjalo, da se da preteči tudi več kot tri kilometre.

Sobota, 16. maja 2009, se je hitro približala. Hotel sem prevzeti štartne številke že v Ljubljani v četrtek ali petek pred prireditvijo, ampak se tudi to ni izšlo. V četrtek popoldan ni šlo, v petek sem bil pa v službi. ‘Nič hudega,’ sem si rekel, saj se številke da dobiti tudi na dan prireditve v Radencih. Mislil sem, da bova kar zgodnja, vendar se je na koncu – kot se mi pogosto dogaja, nazadnje komajda izšlo. Po parkiranju avtomobila sva se kar načakala, da sva dobila svoje številke in vrečko z vodo ter reklamnim materialom, se preoblekla in že je bilo treba na štart. Iz hitre hoje sva prešla v tek že vsaj pol kilometra pred štartom in se nekako prebila preko množice. Ja, jaz sem tisti, ki je na polmaraton  štartal zadnji. Ni mi šlo za zmago, samo za sodelovanje, zato se nisem ravno sekiral. Kmalu sva dohitela sotekače. V začetku je bilo prav prijetno in lahkotno. Prav z lahkoto sem držal tempo in imel sem občutek, da bo tako kar šlo, čeprav je bilo kar preveč sončno in soparno. Pet kilometrov je bilo mimo kot bi trenil.

Voda na prvih postojankah je bila  samo za splaknit usta. Vse je šlo kar v redu tam do devetega kilometra. Prehitel sem prvega, ki je obležal in so mu nudili prvo pomoč. Videl sem, da se muči z bruhanjem. Tudi mene je začelo malo grabiti, zato sem si rekel, da je bolje da se malo shodim kot, da se mi zgodi nekaj podobnega. Pred postojanko z napitki in okrepčili sem začel hoditi, da se malo zdiham. To niti ni bilo tako hudo, ampak sem začutil noge, ki so mi začele javljati, da so moja šibka točka. Če ne drugega sem imel več časa za opazovanje okolice in narave. Pomislil sem, da bi na teh postajankah z okrepčili lahko postavili kake koše za kozarce in olupke, da ne bi metali po tleh. No, vsaj nekateri bolj ekološko osveščeni bi se odločili tako in morda bi celo sortirali odpadke z ločevanjem na razgradljive in tiste druge kamor spadajo lončki ter plastenke. Nam, ki ne tečemo na čas, pridejo na misel tudi take stvari. Anže me je medtem bodril in bilo mi je lažje se premikati počasi naprej. Nato sem tako nadaljeval do vsake postajanke z okrepčili, kjer sem se malo shodil in spet nadaljeval. Jasno je bilo, da nisem bil dovolj pripravljen. Da je nekaj narobe z menoj, mi je dalo vedeti tudi to, da so mi začeli nenormalno zatekati prsti in roke.  Kaj bi šele bilo če bi tekel po rokah in ne z nogami? Še Anžeta so začeli zvijati krči, saj ga je tak tempo očitno še bolj utrudil, ko je tekal naprej in nato čakal mene, da sem ga dohitel. Tam nekje pri štirinajstih kilometrih sem tudi sam začel čutiti neke poskuse krčenja mišic. Zato sem tempo še upočasnil. Zdaj je Anže pospešil naprej proti cilju. Dogovorila sva se, da me tam pričaka s pijačo. Srečeval sem vsake toliko časa umagane tekače, ko  so obležali ob progi in so jih oskrbovali reševalci. Rekel sem si, da je potem bolje, da grem še bolj počasi kot, da me odpeljejo. Vmes sem še kako rekel z drugimi tekačicami, da je bilo še prijetnejše. O tem, da je vroče in da se tudi počasi daleč pride.  Torej, tako hudo spet ni bilo, da se ne bi dalo zdržati. Zadnje tri kilometre se je res že vleklo. Se mi zdi, da so malo narobe šteli te metre, saj se je meni zdel vsak meter dolg vsaj tri metre. Na mp3 predvajalniku sem nastavil malo bolj dinamično glasbo in ta me je pognala naprej proti cilju. Zanimivo je, da sem na koncu pritekel istočasno v ciljno ravnino  z dekletom, ki sem jo medtem že kakih dvajsetkrat prehitel in kot kaže tolikokrat tudi ona mene. Ona je medtem ves čas tekla svoj tempo, jaz pa sem vmes malo počival. Pred ciljem smo tekli kot, da je šlo le za tek okoli domačega dvorišča, saj je bilo spodbujanja gledalcev toliko, da je bilo potrebno iztisniti še zadnje atome. Prej sem še mislil, da bom  v cilju najprej čestital mojim sotrpinkam in sotrpinom, ki smo se približno skupaj prebijali čez celo progo, ampak sem po cilju gledal samo kam bi se vsedel, da malo predahnem. Na mojo žalost te možnosti ni bilo, zato sem se naslonil preko varovalne ograje, visel kot sprana brisača in iskal svež kisik. Ko sem prišel malo k sebi, sem le ragistriral Anžeta, ki mi je hitel čestitati in še nekaj drugih znanih obrazev, ki sem jih tu srečal po naklučju. Dobra stran je, če prideš v cilj bolj na repu, da ti čestita več ljudi.

Kljub temu da sem se kar namučil, sem se počutil zelo dobro. V cilj sem res prišel med zadnjimi, ampak sem prišel. Človek zmore veliko več kot si misli in to sem si ponovno dokazal. Zdaj pa me je prijela lakota. Zagrabil sem tri banane, tri kose grenivke, tri plastenke vode in pest piškotov, ter se lotil premagovanja še te ovire. To mi je šlo še bolje kot tek. Verjetno zato, ker imam s tem več prakse kot s tekom. Vsedel sem se na robnik, ker se drugam nisem mogel. Organizator bi lahko poskrbel za kake klopi, ampak tudi pralni stroj dela čudeže, zato se nisem preveč sekiral, če sem bil po riti malo umazan. Sledil je odhod po obleko k avtomobilu. Noge me niso najbolj ubogale, saj so mi nagajali krči. Ob tem sem srečal tekača, ki je bil potolčen po kolenih in sta ga dva prijatelja skoraj nosila. Mislil sem si ‘jaz sem še dober’ in skupaj z Anžetom nadaljeval pot proti prikolicam z mobilnimi tuši, ki jih je pripeljala Slovenska vojska na prireditev. Prav neverjetno, kako praktična je lahko naša vojska in nazadnje s svojo opremo koristna tudi družbi. V vsaki prikolici so bili po štirje tuši s toplo vodo. Tuširanje je bilo več kot osvežujoče. Priznati moram, da so se s tem organizatorji kar odolžili, čeprav so bili skromnejši pri drugih stvareh in niso ponudili toplega obroka hrane in kakšnega bolj navdušoječega sponzorskega praktičnega darila. Ko sem zdaj doma malo bolj pogledal, sem ugotovil, da smo v vrečki dobili tudi sponzorski obesek za ključe, ki ima tudi skrito kopuco za zaščito pred dežjem, tri plastenke vode, vzorec energijskega napitka in nekaj reklamnih letakov. Na cilju me je pričakala medalja, po pošti pa poleg uradnega rezultata dobim tudi majico.

Tokrat sem se naučil troje. Priporočljivo je prevzeti štartne številke že pred dnevom prireditve, pametno se je zaščititi pred soncem, ki zna tudi rahlo opeči in še najpomembneje – na takšen tek se je treba res bolje pripraviti, sicer je bolj podobno mučenju kot uživanju v premagovanju samega sebe. Največ od vsega pa je vredno to, da sem v mislih že pri letošnjem ptujskem in ljubljanskem polmaratonu. Se vidimo, kajne?

Najhujše od vsega pa mi je, da takšno početje pogosto tudi vzpodbujajo nekateri vodje, ki bi morali – po mojem načinu razmišljanja, ravno takim posameznikom dati jasno in odločno vedeti, da je takšno ravnanje in obnašanje na delovnem mestu škodljivo. Z nagrajevanjem informatorjev, ter vzpodbujanjem in vzdrževanjem slabega stanja, je  ob nepovezanih članih kolektiva mogoče res lažje voditi organizacijo z bolj trdo roko. Slednje žal prinaša le nepotrebne stresne situacije, odpor do dela, odklone posameznika od pričakovane integritete in tako zaželjene pripadnosti organizaciji, ter povzroča navsezadnje slabo delovno klimo in s tem tudi neoptimalne delovne rezultate. Če je vodja poleg tega še avtokratske narave in sčasoma postane še pravi mali diktator, je neizbežno, da njegov odhod prinese zadovoljstvo in novo upanje skoraj vsem zaposlenim – razen tisti peščici še pred kratkim privilegiranim.

Prav nekaj takega se je zgodilo v teh dneh in verjeli ali ne, veselico so imeli tisti, ki so ostali. Obljuba  “…ko on gre, se bo jedel odojek…” je postala resničnost. Sodelavci so dali svojo besedo, kaj bodo  prispevali ob upokojitvi  “številke ena”, ki je zlasti znan po njegovem “Me ne zanima!” in na kraj veselice po predhodnem seznamu dostavili obljubljeno. Ko sem se tudi sam s sodelavci mastil z “ihanskim brancinom” in ga poplaknil še s pivom, sem se spraševal: Kaj neki bi si mislil možakar, če bi vedel za to? Bi se zdaj morda le malo zamislil nad samim seboj in preteklimi dejanji?

Jaz bi se na njegovem mestu počutil dokaj slabo. Neee, mislim, da kar zelo slabo…

]]> http://franci.frantar.com/2009/04/01/ko-volk-obmolkne-in-jagencki-plesejo/feed/ 0 http://franci.frantar.com/2009/03/27/sikaniranje-ali-mobbing-na-delovnem-mestu/ http://franci.frantar.com/2009/03/27/sikaniranje-ali-mobbing-na-delovnem-mestu/#comments Fri, 27 Mar 2009 10:59:21 +0000 franci http://franci.frantar.com/?p=1245 O temi šikaniranja in mobbinga sem že pisal na tem blogu, vendar tematika ostaja še naprej zelo aktualna, saj se v tem  nekoliko bolj negotovem času recesije (Slovenija je po ugotovitvah Urada RS za makroekonomske analize in razvoj (Umar) prav teh dneh tudi uradno vstopila v obdobje recesije) in napovedih o 100.000 nezaposlenih ob koncu leta v naši državi, lahko pričakujejo še večji pritiski na zaposlene in pogostejši pojav oblik strateškega mobbinga.

V četrtek, 26. marca 2009, je Združenje policijskih šefov Slovenije organiziralo okroglo mizo na temo »MEJA MED ZAGOTAVLJANJEM STROKOVNOSTI POLICIJE IN MOBINGOM«, na kateri je mag. Borut Brezovar, glavni inšpektor Republike Slovenije za delo predstavil teorijo psihologije, pravno ureditev in potrebna ravnanja delodajalca. Na okroglo mizo so bili vabljeni tudi nečlani združenja. Zaradi zanimive in aktualne tematike sem se okrogle mize udeležil in si naredil nekaj zapisov z namenom, da tudi drugim ponudim bolje razumevanje pojma mobbinga ali šikaniranja na delovnem mestu. Najboljši način preprečevanja neprimernega ravnanja na delovnem mestu je prepoznavanje takšnih ravnanj.

MOBBING = glagol »TO MOB« (skupinsko napasti) + samostalnik »MOB« (množica, krdelo). Mobbing je ponavljajoče se psihično maltretiranje z različnimi aktivnostmi na sistematičen način, s ciljem ali posledico degradacije delovnih pogojev, ki lahko privedejo do kršitev človekovih pravic. Vrste mobbinga: vertikalni, horizontalni, emotivni, strateški (ko se želi vodstvo organizacije znebiti delavcev). Simptomi: sprememba socialnega emotivnega ravnotežja (kronična utrujenost, prebavne težave, glavobol, nespečnost, bolezenski sindromi, itd.) in spremembe obnašanja (samopoškodbe, samomori, alkohol, itd.).

Pojmovanje mobbinga je prišlo k nam iz tujine iz razvitih sredin (skandidavske države), vendar je teh pojavov največ prav tam zato, ker je ta problem tam prepoznaven. Pri nas o tem problemu poročajo zdravniki, ki zaznavajo posledice, ki se kažejo z organskimi obolenji. Če tovrstna problematika ni natančno opisana s predpisi, se je niti ne prepozna in ni problem. Vodje (šefi) so po svojem položaju postavljeni v vlogo delodajalca in so odgovorni za vzpostavitev človeku vredne delovne klime. Zagotavljanje okolja, ki ga imenujemo »dostojno delo«, pomeni delovno okolje, kakršnega bi želel tudi vsak samemu sebi. Zato bi morali vodje vzpostaviti takšne odnose, v katerih bi tudi sami želeli delati.

Šikaniranje, mobbing ali druga do človeka nedostojna ravnanja lahko zelo močno vplivajo na zdravje posameznika in na njegovo počutje ter zadovoljstvo. Prav tako se posameznikove obremenitve prenašajo tudi na njegovo domače okolje, na katere se takšne obremenitve prenašajo.

Zdravje pomeni telesno, duševno in socialno blagostanje (ravnovesje) in ne le odsotnost bolezni in izčrpanosti. Zato slabi delovni pogoji, oziroma slaba delovna klima neposredno vpliva tudi na zdravje zaposlenega. Človekovo duševno zdravje se v slabih delovnih razmerah uničuje predvsem preko stresnih dogodkov, ki puščajo duševne rane.

Stres je sestavni del človekovega življenja in je v določeni meri potreben. Pozitiven stres pomeni vzpodbudo , saj se v tem primeru prav zaradi stresa premaknemo in storimo kaj pozitivnega – kar sicer ne bi storili, medtem ko negativni stres prinaša nezaželene posledice. Posamezni stresni dogodek ne predstavlja velike nevarnosti, vendar  skupek več stresnih dogodkov v krajšem časovnem obdobju prinaša hujše posledice (če si predstavljamo pleteno jekleno vrv, ki prenaša hude obremenitve in poči le ena od žic, ni omembe vreden dogodek; ko pa popusti več žic, se most, ki ga pletena jeklena vrv nosi, poruši). Posledica stresa na delu so enake vsakemu drugemu stresu: nespečnost, vznemirjenost, stalna utrujenost, vzkipljivost, itd. . Vzroki stresa na delovnem mestu so:
- delovni pogoji (svetloba, hrup, temperatura, slab zrak – dejavniki, ki motijo delo in povzročajo slabo počutje na delovnem mestu),
- konflikt v delovni sredini zaradi različnih pričakovanj (nadrejeni in podrejeni imata lahko različne poglede, kako in na kakšen način se pristopi k reševanju delovnega problema ali opravljanju delovne naloge),
- nejasnost naloge, pravic, položaja pri delu,
- preobremenjenost v času in nesposobnost,
- odgovornost za sodelavce (vsi vodje nimajo občutka za delo z ljudmi in vodenje ljudi),
- omejitev možnosti napredovanja,
- prehitro napredovanje.

Ob delovanju različnih stresorjev se pojavljajo posledice – izgorelost (burn out – sindrom izgorelosti), ki se kaže v stanju polne čustvene, psihične in telesne izčrpanosti ob občutku izgube samospoštovanja in delovne neučinkovitosti. Takšne posledice se pojavijo pri uspešnih delavcih, ki so preobremenjeni. Ob pojavu izgorelosti ne zadošča le nekaj dnevni počitek prizadetega, ampak daljše okrevanje. Najpogostejši stresorji so:
- dolgočasno in preintenzivno delo,
- premajhna ali prevelika potreba po komunikaciji pri delu (zelo malo komunikacije, ali v kratkem časovnem obdobju velika zgostitev komunikacije kot so telefonski klici, več navodil in naročil),
- premajhno ali nepravično nagrajevanje,
- preveč odgovornosti ob premajhni podpori (vodja zahteva, da se nekatere naloge opravi, ko pa gre nekaj narobe, se umakne in ne ščiti hrbta podrejenega – ni naravno pričakovati, da bi se podrejeni v takih primerih izpostavljali).

Zakon o delovnih razmerjih določa obveznosti in dolžnosti ene in druge strani – tako delodajalca kot delojemalca. S tem zakonom sta od leta 2003 naprej delodajalec in delojemalec v pogodbenem razmerju in gre za dejansko pogodbo o zaposlitvi. Obe stranki sta pred sklenitvijo pogodbe izenačeni. Ko je pogodba sklenjena, ni dovoljena enostranska sprememba (kršitev pogodbe, zato je mogoče pričakovati ukrepanje prizadetega). V tem zakonu je tudi opredeljen pojem diskriminacije in prav tako so opisani diskriminatorni odnosi, ki jih prepoveduje. Spolno nadlegovanje je meja med normalnim in nezaželenim glede na dostojanstvo. Žrtev mora jasno povedati, da je takšno ravnanje nezaželeno (najprej na to opozori povzročitelja; če ta ne preneha z nezaželenim ravnanjem mora s pismom o tem seznaniti svojega delodajalca). V tem primeru mora delodajalec poseči vmes in zagotoviti, da se vzpostavi takšno vzdušje, da je sprejemljivo. Ljudje imamo različne tolerance in jih je potrebno spoštovati. Dogajajo se pa tudi primeri, ko gre le za skrhane odnose in ne gre za spolno nadlegovanje, vendar se morajo tudi ti odnosi zaključiti (lahko je bilo dalj časa takšno ravnanje zaželeno in postalo nezaželeno šele čez čas). V enaki meri je nezaželeno ravnanje nadlegovanje. Trpinčenje na delovnem mestu (mobbing) je prepovedano in se tudi v tem zakonu obravnava kot ponavljajoče in sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje usmerjeno proti posameznemu delavcu.

Obveznosti pogodbenih strank
Na strani delavca: obveznost opravljanja dela, obveznost obveščanja, prepoved škodljivega ravnanja, obveznost varovanja poslovne skrivnosti, prepoved konkurence.
Delodajalčeve obveznosti (vsak, ki vodi – lahko samo enega delavca, je v vlogi delodajalca): obveznost zagotavljanja dela, obveznost plačila, obveznost zagotavljanja varnih delovnih razmer, obveznost varovanja delavčeve osebnosti (dostojanstva, varstva osebnih podatkov) – delodajalec mora nekaj narediti, da se prepreči trpinčenje ali diskriminacijo in se mora odzvati s sistemom, ki preprečuje negativna ravnanja (preventivno ukrepanje).

Zakon o varnosti in zdravju pri delu – delodajalec je dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcem v zvezi z delom (tudi Ustava R Slovenije govori o zdravem okolju, v katere vključujemo tudi delovno okolje).

Kazenski zakonik Republike Slovenije od 1. novembra 2008 vključuje tudi kaznivo dejanje Šikaniranje na delovnem mestu – seštevek spoštovanja urejanja delovnih pogojev in razmer iz vseh predpisov. Delodajalec mora postaviti pravila pravilnega ravnanja in se neguje tiste odnose, ki so potrebni za vzdrževanje dobrih odnosov. Posameznik mora vedeti kam se lahko obrne po pomoč v takem položaju. Delodajalec se mora izreči, da ne bo toleriral takšnega ravnanja. Prave prakse v R Sloveniji še ni, ampak se ta prenaša iz tujine.

Vloga Inšpektorata za delo je, da preverja, če je delodajalec ravnal tako kot je potrebno. Za dokazovanje šikaniranja na delovnem mestu (mobbinga) je modro beležiti vsa take negativne dogodke v svoj dnevnik in jih opisati, navesti morebitne priče in zbirati tudi pisno gradivo, če to obstaja. Že natančno popisovanje dogodkov lahko zadošča za dokazovanje v postopku na sodišču in ima dokazno vrednost. Delavec mora na neprimerno ravnanje opozoriti delodajalca s pismom (v zvezi z določili iz Zakona o delovnih razmerjih), ki mora odgovoriti oziroma odreagirati z ukrepanjem v osmih dneh. V kolikor delodajalec ne ukrepa v navedenem roku, lahko prizadeti delavec vloži tožbo na sodišču. Prav tako so izpolnjeni pogoji, da  delojemalec lahko prekine delovno razmerje, ker delodajalec ne zagotavlja pogojev dela iz pogodbe o delu. V tožbi lahko delojemalec zahteva odškodnino, ki mu pripada v enaki meri kot, da mu je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. V sodnem postopku velja obrnjeno dokazno breme, ki ga mora izvesti delodajalec (delodajalec mora dokazovati, da ni bilo neprimernega ravnanja).

Nekaj zanimivih povezav: Inšpektorat Republike Slovenije za delo, mobbing.si, zadovoljna.si, Kalan Mateja: Mobbing – nasilje na delovnem mestu, diplomsko delo, Čili za delo, ona-on.net, Evropska agencija za varnost in zdravje pri delu, mag. Pavla Mlinarič: Mobbing – pojav, ki povzroča škodo delavcu in delodajlacu, Mobbing Encyclopaedia, cosmopolitan.si, inforum.informiran.si, Petra Dolinar: Mobbing – kriminalistični vidik.

Zelo zanimivo je, da se tako pri nas kot v tujini pojavljajo tudi društva  in svetovalci, ki se ukvarjajo prav s tem pojavom (npr. bilten.net, stop-mobbing.info, udrugamobbing.com).

Po mojem mnenju je prava težava v iskrenem odnosu – pa naj bo to partnerski ali prijateljski, da tvegamo, da se bomo preveč odkrili in zato postali ranljivi. Ko pokažemo svoje šibke točke, je lažje manipulirati z nami in smo prav zato lahko še bolj prizadeti, če se naša iskrenost izrabi. Zato je popolnoma razumljivo, da se po neki slabi izkušnji vprašamo, ali smo pripravljeni zaupati in si želimo še kdaj vzpostaviti pristen iskren odnos. Če se bojimo, da bomo prizadeti, se pričakovano odločimo za obrambno držo in imamo tako vse na nek način pod nadzorom. Lahko se igramo igrice, ter na morebitne partnerje v teh površnih odnosih gledamo malo zviška in iz distance. Morda bomo na trenutke celo zadovoljni, vendar sem prepričan – nikoli srečni. Za sebe vem, da sem raje sam kot v takšni zvezi.

Menda rastemo le, če se iz izkušenj tudi kaj naučimo in gremo v novo partnerstvo poleg iskrenega srca tudi z razumom. Če smo si zelo različni, smo si morda res zanimivi in zato tudi privlačni. Kljub temu pa – če smo si zelo različni v načinu razmišljanja, pogledih na življenje in imamo zelo različne interese, se bomo v takem partnerstvu kmalu dolgočasili. Po morebitnem opešanju kemije ne ostane prav nič več skupnega, razen “navajenosti” drug na drugega. Zato postanemo jezni na vse in imamo dovolj razlogov, da si gremo še toliko bolj na živce.

Če se odločimo za iskrenost, smo takšni kot smo in taki lahko živimo prav lahkotno, neobremenjeno in ni bojazni, da bomo nekoč v drugih očeh postali čisto neka druga oseba.  Če smo sprejeti takšni kot se pokažemo,  nas imajo potem tisti, ki so nam postali blizu, radi prav takšne kot so nas spoznali. Kako se bomo namučili, če bomo morali vedno biti nekdo drug, da ne bomo razočarali in da nas bodo imeli radi še naprej. Šele z iskrenostjo do sebe in drugih postanemo popolnoma svobodni.

Ja, če si želimo dober partnerski odnos, moramo tvegati. Verjeti moramo v to, da bomo s svojo iskrenostjo odprli tudi še tako ledeno srce. Če želimo nekaj dobiti, moramo najprej nekaj dati sami. Kjer dobimo nazaj več kot prijateljstvo in začutimo, da je to tisto pravo, se smemo popolnoma predati, ker smemo tam obtičati in biti srečni. Svojo srečo je lepše deliti kot jo zadrževati samo za sebe. Če ne tvegamo, ni niti možnosti, da dobimo takšno priložnost. Če smo kljub vsemu pričakovali preveč in smo nazadnje razočarani ali prizadeti, imamo še vedno možnost, da poskusimo znova. Nikoli se ne smemo predati, ker vedno tudi za nas posije sonce.

Poletiva…

Poletiva v nebo
tja med oblake
in se prepustiva
vetrovom življenja,
da naju odneso
po najini skupni
poti prihodnosti.
Prepustiva se
drug drugemu
in poletiva skupaj
v večnost ljubezni.
Bodiva dvoje in eno.

Sladki poljubi so morda tisti, ki so malo bolj nagajivi. Morda prav tisti, ki jim rečemo ukradeni poljubi? Menda je to poljub, ki ga damo ali dobimo nepričakovano in zato popolnoma preseneti. V kakem drugem trenutku bi ga celo pričakovali in si ga želeli, da ga dobimo, ampak potem to ne bi bil več ukraden poljub. Ne, ni to tisti prijateljski poljub, ki ga damo, ko nekomu voščimo rojstni dan, ali mu zaželimo srečno novo leto. Pravzaprav nekateri tudi izkoristijo prav tako priložnost in dajo poljub, ki ni čisto običajen poljub in je lahko bolj nežen kot bi bilo treba. Spominjam se enega takega srednješolskega novoletnega poljuba, ko sem za trenutek po takem poljubu kar malo obstal na mestu. Res je bil mehek in sladek, še danes se ga spominjam, ampak kaj ko je punca malo pred tem potegnila vase cigaretni dim. Škoda, da sem bil takrat tak antikadilec, da me je to tako strašno zmotilo in zato je žal ostalo le pri tem poljubu. Kaj pa ukraden nekoliko bolj strasten poljub? Se mi zdi, da se ta ne zgodi. Ali je obojestranski ali pa je za nekoga lahko neprijeten in nekoliko na silo. Ukraden poljub naj bi bil odraz nečesa močnejšega od simpatije. Morda je to neka iskrica ljubezni, ki ima upanje, da vzplamti. Spomnim se tudi poljubov, do katerih v resnici ni nikoli prišlo, ko so bile le želje, vendar ni bilo prave korajže. Pri ukradenem poljubu je najbolje to, da je tako nepričakovan, da ne more biti niti zavrnjen. Ni časa za zavrnitev. Obotavljanje prav hitro povzroči zavrnitev in to nikakor ni dober občutek. Kdo pa je rad zavrnjen?

Poljub je na vsak način precej intimen stik in poseg v ožji osebni prostor,  kamor navadno dovolimo vstopati le osebi, s katero si želimo biti tako intimni. Ja, res je, če ukrademo poljub, posežemo v intimen prostor drugega. Naj to opravičim s tem, da ni to tako, da bi to počeli kar z vsakim, ki nam je malo všeč. Ukraden poljub je lahko spontano sporočilo in pomeni neko komunikacijo, ki je ne moremo izraziti z besedami. Včasih smo radi samo malo nagajivi in ukrademo kakšen poljub – kar za začetek čisto zadošča, ane? Mogoče pa nam uspe ukrasti tudi srce…

Hvala za vsa prijateljstva v preteklem letu.

.

Vsem pa  S R E Č N O. 2 0 0 9 !

.

Ljubljanski ognjemet
[See post to watch Flash video]

Bohemi pa so bili včeraj tisti, ki so rezali mraz – temperatura se je gibala okoli 5 stopinj pod ničlo in skušali čimbolj ogreti zbrano množico. Njihova predhodnica ni bila deležna prav hudega navdušenja in večina je čakala prav na njih. Ko so le začeli z nekaj minutno zamudo, saj so morali še pripraviti akustiko, so navzoče na noge pognali z “9. junijem” in “Romaco”.

[See post to watch Flash video]

Ko so prišle na vrsto nekoliko mirnejše izvedbe, so se ljudje ponovno razšli po stojnicah, ob katerih so nekateri še kar vztrajali naprej in se greli – malo s toplotnimi grelci in tudi navznoter.  Tudi sam sem naredil nekaj krogov, saj je bilo zanimivo opazovati to vzdušje in na enem bližnjem vogalu opazil fanta, ki je umagal in obležal na tleh. Nobenemu ni bilo mar. Nihče ga ni niti pogledal, saj je bilo verjetno večini jasno, da je fant precenjeval svoje pivske sposobnosti. Stopil sem naprej in takoj za naslednjim vogalom videl kup varnostnikov in moža v modrem. Pristopil sem k slednjemu in mu namignil, da je za vogalom umagal en fant, ki verjetno potrebuje pomoč. Poleti mu verjetno ne bi bilo nič hudega, pri tem mrazu pa se mi zdi, da tako počivanje ni najbolj priporočljivo. Poskusili so ga zbuditi in spraviti na noge, ampak ni šlo. Ni bilo par minut in se je že pripeljal rešilec. Šele takrat so se od nekod pojavili njegovi prijatelji in navzoče prepričali, da bodo oni poskrbeli zanj. Prej o njih ni bilo ne duha, ne sluha. Odvlekli so ga do prve klopce, ker ni biol sposoben hoditi. Nato so šli do naslednjih klopi in na koncu tudi sami obupali. Zdaj so poklicali pomoč in rešilec nazadnje ni odpeljal prazen iz Prešernovega trga. Na odru pa je prišla na vrsto njihova dobra “On je jaz”.

[See post to watch Flash video]

Bohemi so poskušali kljubovati mrazu na ta način, da so zaigrali še nekaj bolj živih komadom tujih izvjalcev, vendar pravi povratek pred oder se je zgodil, ko so ponovno zaigrali njihove največje uspešnice. Kar naenkrat je pred odrom po celem trgu nastala ponovna gneča. Koncert so zaključili z meni najljubšo “Romanco”.