Kateri poljub je najslajši? Ker skušam najti odgovor, kateri je najslajši poljub med žensko in moškim, sem odločil najprej odšteti tiste starševske poljube, ki so odraz starševske ljubezni. Prav tako je zelo čarobno, ko smo z osebo, s katero si že znamo deliti prijetne intimne trenutke, si zazremo v oči, začutimo neizmerno privlačnost in se poljubimo, ampak to je že spet druga zgodba. Poznamo še celo vrsto poljubov in razlogov zanje. O tistih, ki podžigajo strast, prav tako tokrat ne bom pisaril. Poljubljanje nas včasih celo zelo drago stane, saj čisto povsod  tudi ni to dovoljeno početi na javnem kraju. Sam sem v zadnjih letih celo izključil poljubljanje na lice ob čestitkah in voščilih, ko gre za znanke, prijateljice in sodelavke. Z moškimi se tako ali tako ne bi poljubljal.  Morda deluje nekoliko hladno, ampak mi ni do poljubljanja s komurkoli. Imam vsaj to srečo, da sem praviloma tako visoko, da moram pri tem tudi sam sodelovati in sem kooperativen samo takrat, ko tudi hočem biti. No, včasih le malce popustim, saj vem, da je tisti stisk rok in poljub na lice predvsem vljudnostne narave.

Sladki poljubi so morda tisti, ki so malo bolj nagajivi. Morda prav tisti, ki jim rečemo ukradeni poljubi? Menda je to poljub, ki ga damo ali dobimo nepričakovano in zato popolnoma preseneti. V kakem drugem trenutku bi ga celo pričakovali in si ga želeli, da ga dobimo, ampak potem to ne bi bil več ukraden poljub. Ne, ni to tisti prijateljski poljub, ki ga damo, ko nekomu voščimo rojstni dan, ali mu zaželimo srečno novo leto. Pravzaprav nekateri tudi izkoristijo prav tako priložnost in dajo poljub, ki ni čisto običajen poljub in je lahko bolj nežen kot bi bilo treba. Spominjam se enega takega srednješolskega novoletnega poljuba, ko sem za trenutek po takem poljubu kar malo obstal na mestu. Res je bil mehek in sladek, še danes se ga spominjam, ampak kaj ko je punca malo pred tem potegnila vase cigaretni dim. Škoda, da sem bil takrat tak antikadilec, da me je to tako strašno zmotilo in zato je žal ostalo le pri tem poljubu. Kaj pa ukraden nekoliko bolj strasten poljub? Se mi zdi, da se ta ne zgodi. Ali je obojestranski ali pa je za nekoga lahko neprijeten in nekoliko na silo. Ukraden poljub naj bi bil odraz nečesa močnejšega od simpatije. Morda je to neka iskrica ljubezni, ki ima upanje, da vzplamti. Spomnim se tudi poljubov, do katerih v resnici ni nikoli prišlo, ko so bile le želje, vendar ni bilo prave korajže. Pri ukradenem poljubu je najbolje to, da je tako nepričakovan, da ne more biti niti zavrnjen. Ni časa za zavrnitev. Obotavljanje prav hitro povzroči zavrnitev in to nikakor ni dober občutek. Kdo pa je rad zavrnjen?

Poljub je na vsak način precej intimen stik in poseg v ožji osebni prostor,  kamor navadno dovolimo vstopati le osebi, s katero si želimo biti tako intimni. Ja, res je, če ukrademo poljub, posežemo v intimen prostor drugega. Naj to opravičim s tem, da ni to tako, da bi to počeli kar z vsakim, ki nam je malo všeč. Ukraden poljub je lahko spontano sporočilo in pomeni neko komunikacijo, ki je ne moremo izraziti z besedami. Včasih smo radi samo malo nagajivi in ukrademo kakšen poljub - kar za začetek čisto zadošča, ane? Mogoče pa nam uspe ukrasti tudi srce…

So trenutki, ko nam je preprosto fajn in znamo uživati v drobnih stvareh. Potem včasih pridejo dnevi, ko se zgodi, da smo kljub ljudem okoli nas tako sami. Kar naenkrat se zbudimo in ugotovimo, da smo pozabili na tiste drobne stvari, ki nam lahko naredijo svet lepši. Končno se nehamo obremenjevati z vsem, ki nas žre naravnost v srce in se naučimo stvari sprejemati takšne kot so. Nasmeh na obrazu privabi pozornost drugih ljudi in ponovno začnemo srečevati prijatelje, s katerimi začutimo, da pravzaprav nikoli nismo bili sami.

Hvala za vsa prijateljstva v preteklem letu.

.

Vsem pa  S R E Č N O. 2 0 0 9 !

.

Ljubljanski ognjemet
[See post to watch Flash video]

Če ne bi bilo teh prednovoletnih koncertov, veseljačenja, kuhanega vina in čaja, bi bila Ljubljana pusto in žalostno mesto. Tako se pa za vsakega nekaj najde, vsaj kak večer, ko si lahko da duška in malo odklopi. Prav tako se ni težko ustaviti ob kaki stojnici, ob kateri se še najde kakšno nepotrebno stvar, ali pa se le ogreti ob pestri izbiri kuhanih vin in čajev.  Ponudba kuhanih vin je vse sorte, od belih do rdečih, od tistih za 1,60 do 1,80 EUR in raznih akcijskih - “plačaš tri in dobiš štiri”. Opaziti je moč veliko nasmejanih ljudi, slišati glasnega krohotanja, pa naj bo to zaradi vina ali splošnega vzdušja.

Bohemi pa so bili včeraj tisti, ki so rezali mraz - temperatura se je gibala okoli 5 stopinj pod ničlo in skušali čimbolj ogreti zbrano množico. Njihova predhodnica ni bila deležna prav hudega navdušenja in večina je čakala prav na njih. Ko so le začeli z nekaj minutno zamudo, saj so morali še pripraviti akustiko, so navzoče na noge pognali z “9. junijem” in “Romaco”.

[See post to watch Flash video]

Ko so prišle na vrsto nekoliko mirnejše izvedbe, so se ljudje ponovno razšli po stojnicah, ob katerih so nekateri še kar vztrajali naprej in se greli - malo s toplotnimi grelci in tudi navznoter.  Tudi sam sem naredil nekaj krogov, saj je bilo zanimivo opazovati to vzdušje in na enem bližnjem vogalu opazil fanta, ki je umagal in obležal na tleh. Nobenemu ni bilo mar. Nihče ga ni niti pogledal, saj je bilo verjetno večini jasno, da je fant precenjeval svoje pivske sposobnosti. Stopil sem naprej in takoj za naslednjim vogalom videl kup varnostnikov in moža v modrem. Pristopil sem k slednjemu in mu namignil, da je za vogalom umagal en fant, ki verjetno potrebuje pomoč. Poleti mu verjetno ne bi bilo nič hudega, pri tem mrazu pa se mi zdi, da tako počivanje ni najbolj priporočljivo. Poskusili so ga zbuditi in spraviti na noge, ampak ni šlo. Ni bilo par minut in se je že pripeljal rešilec. Šele takrat so se od nekod pojavili njegovi prijatelji in navzoče prepričali, da bodo oni poskrbeli zanj. Prej o njih ni bilo ne duha, ne sluha. Odvlekli so ga do prve klopce, ker ni biol sposoben hoditi. Nato so šli do naslednjih klopi in na koncu tudi sami obupali. Zdaj so poklicali pomoč in rešilec nazadnje ni odpeljal prazen iz Prešernovega trga. Na odru pa je prišla na vrsto njihova dobra “On je jaz”.

[See post to watch Flash video]

Bohemi so poskušali kljubovati mrazu na ta način, da so zaigrali še nekaj bolj živih komadom tujih izvjalcev, vendar pravi povratek pred oder se je zgodil, ko so ponovno zaigrali njihove največje uspešnice. Kar naenkrat je pred odrom po celem trgu nastala ponovna gneča. Koncert so zaključili z meni najljubšo “Romanco”.

Že skoraj dva tedna nazaj je, odkar me je Anže kliknil in določil, da sem pofočkan. Ni mi preostalo drugega, kot da napišem sedem resnic o sebi in nekaj blogerk ali blogerjev pofočkam tudi naprej.

Mojih sedem resnic:

Včasim imam občutek, da bi lahko gore premikal; pa me spet mine ta občutek, ker je pasivnost bolj udobna; pa se spet ne počutim dobro in ugotovim, da je bolje tvegati in imeti več od življenja; ja, boljše mi je, ko več  sam odločam o mojem življenju kot nanj vplivajo drugi; mogoče se to sliši malo svojeglavo, ampak kako naj bo človek zadovoljen, če ne počne tudi stvari, ki jih počne rad; včasih je fajn hoditi po robu; resnica: rad sem kreativen in sredi izzivov.

Čas kosila, jaz pa eksperimentiram; eksperiment ima delovni naslov “kuhanje kakor pač pride” in podnaslov “praznjenje hladilnika in shrambe”; včasih tudi kaj uspe in je okusno, se pa zgodi, da se tudi kaj popolnoma “podreka” - ubogi reveži, ki ostanejo napol lačni; no, o tem bi lahko povedali več drugi, ki morajo to prebaviti in še redkeje, ko je pa to vendarle treba - me vidijo pri pospravljanju; resnica: rad kuham, medtem ko mi je pospravljanje le nujno zlo.

Včasih imam občutek, da sem drugačen; da sem nekaj čisto drugega kot večina in ne spadam v ta svet; drugačnost sem začel razumevati kot način razmišljanja in se naučil spoštovati tiste, ki znajo razmišljati s svojo glavo in sočustvati s tistimi, ki jih je strah samega sebe - so negotovi in se ne počutijo varne, ter se raje podredijo okolici; pri tem spoštovanju mi ni toliko pomembno, da drugi razmišljajo podobno kot jaz, ampak da so zvesti samemu sebi in svojim prepričanjem; resnica: rad sem to kar sem, rad se imam takšen kot sem.

Šport mi pomeni veliko; ampak ne pred televizorjem, čeprav kdaj pa kdaj rad pogledam kako tekmo; ob športu se sprostim, izločim iz sebe strupe in se fizično počutim zelo dobro; dobra fizična kondicija se pozitivno odraža tudi na drugih področjih, in pozitivno vpliva tudi na psiho; trenutno najraje/najpogosteje igram košarko, odbojko, namizni tenis, tečem, pa tudi še za ostalo si občasno vzamem čas…, že nekaj časa pa iščem soigralca/ko za badminton (lopar že imam), ki bi bil pripravljen/a malo potrpeti in me malo naučiti (še nisem igral, ampak bi rad); resnica: rekreativni šport je del mojega življenja.

Zadnje čase se mi dogaja, da najprej dam vodo kuhat za kavo in se takoj zatem vsedem za računalnik - seveda pa voda pogosto povre veliko prej preden se vrnem do štedilnika; zato sem se navadil, da skuham nesladkano kavo, ker je manj škode kakor da vodo sladkam; ja, lahko bi jo sladkal potem, ampak je ne; resnica: najpogosteje pijem nesladkano kavo, brez dodatkov.

Zjutraj se vedno težko dvignem pokonci, ker zvečer pogosto pretiravam in grem prepozno spat; vedno še kaj počnem vmes in mi potem pogosto zmanjka časa za pravočasen prihod na cilj; dobro, če je res nekaj zelo pomembnega, potem vem, da moram biti pravočasen in grem potem za vsak slučaj eno uro prej od doma - če bi čakal do zadnjega, bi itak zamudil; tako sem za običajne stvari zelo točen ali kakšno minutko čez - ko se “zaradi” kakega prometa ne izzide vse tako kot bi bilo treba in ne vem, kako da se ravno takrat, ko se mi mudi, pred menoj znajde kakšen tovornjak, novopečena voznica ali voznik (da ne bo kakšna huda), ali nekdo, ki mu je vsak dan na cesti pri srcu nedeljska vožnja; resnica: moja najslabša navada je zamujanje.

V ljudi, ki jih v življenju samo srečujem, se ne vtikam in do njih skušam biti le prijazen ali vljuden, medtem, ko imam rad do oseb, ki mi nekaj pomenijo, kvaliteten odnos; zato te osebe, ki so mi blizu, jemljem zelo resno, včasih celo preveč, saj jih poskušam razumeti tudi takrat, ko se mi zdijo zmedene in izgubljene; skušam se postaviti v njihovo kožo, saj bi rad vedel, zakaj ravnajo tako kot zaznavam njihove besede ali dejanja; rad se pogovarjam in kar verjamem, da pogovor vse reši, čeprav v praksi opažam, da je pogovor včasih celo odveč in nazadnje ugotovim, da ni nujno, da bi moral vedno vse razumeti in mora včasih enostavno čas narediti svoje; resnica: rad imam iskrene in odkrite pogovore.

Zdaj jih je pa treba še nekaj pofočkat (upam, da bodo nadaljevali s fočkanjem). Bom izbral nekaj zanimivih, ki jih imam v nastavitvah RSS (kakšno bom izpustil, ker je jo je pofočkal že Anže):

• Žogca v ofsajdu, ker jo je zanimivo brati,
• Majda Širca, ker mi je že pred njenimi političnimi časi naredila kulturo bolj razumljivo,
• Iz volkovega b(r)loga, ker ima marsikaj za napisati,
• Saša Einsiedler, ker je že od nekdaj fejst punca,
• Eva Irgl, da bo poskrbela za ravnotežje iz desne strani,
• StaneP, ker je me je dal na njegov seznam spletnih dnevnikov in da bo kaj novega napisal,
• Nevenka, ker sem zaradi njene poezije še sam napisal nekaj rim.

]]> http://franci.frantar.com/2008/12/26/pofockan-ali-sedem-resnic/feed/ http://franci.frantar.com/2008/12/25/dedek-mraz/ http://franci.frantar.com/2008/12/25/dedek-mraz/#comments Thu, 25 Dec 2008 22:53:02 +0000 franci http://franci.frantar.com/?p=1154

“Bela kučma, siva brada…” Ja, tudi letos je prišel med nas Dedek Mraz. Otroci so bili veseli, čeprav je bilo nekatere malo strah. Starši so ponosno gledali svoje otročičke, ki so se pustili pocrkljati staremu dedku. Čeprav je že star, je prijazen, saj je prinesel veliko daril, pa tudi ob igrici smo se nasmejali  in to kar vsi skupaj - otroci in starši. Nekaj utrinkov sem ujel, da se bo vedelo, da smo imeli res obisk iz daljne mrzle dežele. Ne vem, če ni prišel celo iz Sibirije, sem ga žal pozabil vprašati. Čeprav je pa res sam povedal, da je doma tudi pod Triglavom.

[See post to watch Flash video]

]]> http://franci.frantar.com/2008/12/25/dedek-mraz/feed/ http://franci.frantar.com/2008/12/25/kocka-je-padla/ http://franci.frantar.com/2008/12/25/kocka-je-padla/#comments Thu, 25 Dec 2008 20:17:28 +0000 franci http://franci.frantar.com/?p=1147

No, mi je končno uspelo začeti pisati ta post, ki sem ga nameraval napisati že najmanj en teden. Napisati ga želim, zaradi čisto določenega namena in ga nameniti tistim ljudem, ki so me v zadnjem času opazili tu, vendar širijo govorice, da se mi je čisto zmešalo, da zdaj pišem “kar ene” pesmice, ker ne morem preboleti ene bivše ljubezni in se menda še norčujejo iz vsega tega. Ti ljudje naj bi bili nekateri moji sodelavci. Da je res nekaj na tem, se mi je potrdilo, da se v zadnjem času zelo pogosto pojavljata kot predmet iskanja na iskalniku google.si moje ime in priimek. Tako se mi je zdelo, da je res najbolje, da napišem nekaj vrstic prav tem ljudem, ki jih tako “skrbi” za moje zdravje in tako še popestrim zanimivo branje.

Čeprav je svet interneta in bloganja že kar krepko razvit, marsikomu ni domače, da nekdo, ki ga pozna, piše spletni dnevnik (blog).  Še bolj je tuje, da ta “nekdo” napiše na splet tudi kakšno tako bolj osebno stvar. Mogoče  je potrebno biti res korajžen za kaj takega. Pri meni ali bolje - v meni, so se  zgodili prav pred začetkom bloganja nekateri premiki, zaradi katerih sem ugotovil, da se lahko počutim zelo dobro, če znam poskrbeti zase. Čeprav so se ti premiki zgodili ravno v glavi, se mi na morebitno presenečenje ni niti malo zmešalo. Že od nekdaj sem bil bolj iskrene narave, ampak sem prišel do spoznanja, da je zelo dober občutek, ko se človek odpre tudi navzven. Ko spustim, da gredo vsi strupi, vse stvari ven iz telesa in duše, se počutim popolnoma lahkega in razbremenjenega.  Pisanje omogoča prav to - sprostitev nakopičene energije, včasih negativne, drugič spet pozitivne. Ob zavedanju, da je mnenje okolice nepomembno v primerjavi z lastnim počutjem in občutki, mi je popolnoma vseeno, ali me drugi vidijo kot zmešanega ali kot nekoga, ki piše o čem misli, razmišlja, kaj se mu dogaja… Meni je pomembno, da se jaz počutim dobro in ob pisanju prispevkov za moj blog se počutim prekleto dobro. Tisti, ki jim pisanje besed teče malo težje, to še težje razumejo. Čeprav bi bil rad popolnoma iskren do vsega, vsaj do sebe moram biti, pa žal ne morem na blog napisati čisto vsega kar bi rad. Iz zelo preprostega razloga - ker ne bi rad kogarkoli na kakšen način prizadel ali užalil. Nobenemu ne želim nič slabega. Celo tistim ne, ki so mi v preteklosti ali mi še danes poskušajo greniti življenje. Svojo energijo za sovraštvo ali maščevanje raje usmerjam v bolj prijetne stvari in ne dovolim, da bi tuja negativna energija preveč vplivala na moje počutje.

Pa kaj, če sem napisal nekaj pesmic… Ne, nisem jih napisal, ker ne bi mogel preboleti ene nedavne ljubezni. Je kdo presenečen? To ljubezen sem prebolel že nekaj časa nazaj in verjetno je odveč razlagati, da mi je zdaj zelo v redu, ker itak verjetno tega ne bi razumeli. Pesmice sem napisal, ker se mi je to zdelo v tistem trenutku zanimivo in so bile pravzaprav nek odgovor avtorici nekih drugih pesmi iz nekega drugega bloga. Čeprav se meni ne zdijo nič posebnega, sem prejel nekaj pohval in celo vprašanj odkod sem jih prepisal… Maraton, pravzaprav tek na 10,5 km sem šel tečt, ker mi je bil v tistem trenutku izziv in tudi ne zato, ker bi se mi zmešalo. Prav tako sem zaradi izziva pristopil k vodenju Sindikata policistov Slovenije in še kup drugih podobnih stvari je, ki sem jih storil in jih bom še, ker sem rad kreativen in imam rad izzive. To me dela bolj polnega, v tem najdem zadovoljstvo.  Tudi pri pisanju bloga najdem zadovoljstvo. Pri tem mi ni mar kaj si drugi mislijo o tem, ampak kako se jaz počutim.  Zato - dokler se bom počutil dobro ob pisanju bloga, bom pisal prispevke zanj tudi naprej in to ne oziraje na morebitne govorice, ki se dogajo za vogali. Ljudje govorijo o ljudeh, zato me nič ne moti, če govorite in razpredate o meni tudi naprej. Jaz zase že vem…

Komu teknejo ob 4.00 zjutraj špageti z bolones omako? Meni v tem trenutku še kako. Morda sem malo čuden, ampak kaj naj pa, če sem lačen. Ostanek omake mi je ostal v hladilniku še od nedelje in tudi špageti so potrebovali do stanja “al dante” le nekaj minut. Poleg tega, da dobro potešijo lakoto, vroč krožnik v naročju tudi dobro greje. Zakaj neki ne spim tako kot vsi drugi običajni ljudje, ki niso v službi ali pri kakem pomembnem opravilu? Zato, ker se mi nocoj ne spi. S službo danes začnem šele ob 10.00, tako da imam še “veliko” časa. Zvečer sem prišel domov iz rekreacije - igral sem košarko in sem se tako ves buden vsedel pred računalniški ekran in začel buljiti vanj. Pregledoval sem sto stvari in ura je kar odbrzela proti jutru. “Malo” sem pobrskal po spletu in se nato nekako ustavil na starih mailih in jih začel prebirati. Kaj sem vse pisal, kje sem le našel toliko časa…

Še dobro, da imam sedaj blog, da sem napišem kako neumnost, ko me tako prime. Vmes sem pogledal še novice, kliknil na TV Info kanal in se informiral o aktualnih zadevah. Kar težko je razumeti, da je recesija resnična zadeva. Še kar imam v glavi, da so se recesijo v Evropi izmislili, da bi se znižala vrednost delnic in skladov, da bi lahko na ta račun odpuščali odvečne delavce in bi bogati lahko poceni kupovali. Malo bolj zaskrbljujoče so napovedi o brezposelnosti v Sloveniji, ki se v tem trenutku vrti okoli 63.000 in bo do konca leta 2009 menda narasla na 78.000. Jaz sem pa že razmišljal, da bi se v naslednjem letu lotil kakega podjetništva - pa ne ravno zdaj, ko nas čakajo depresivni časi. Morda bi moral poiskati kako tržno nišo, ki bi se pojavila prav s tem obdobjem. No, vmes sem preklopil na TV Piko, kjer se odvija PEEP TV SHOW in ob pogledu na sporočila dobim idejo. Ljudje bodo potrebovali motivatorje, da jih bodo spodbujali k optimističnemu razpoloženju, morda tudi tako: “Pa kaj, če ste izgubili hišo in avto, da vas je zapustila žena in otroci, pozabila na vas ljubica, saj vas čaka modrooka blondinka, ki si želi moškega, s katerim bo izkusila lepe plati življenja. Pošljite SMS IRIS na XXXX in šlo vam bo na bolje!” Pravzaprav me je medtem začelo zanimati, kje najdejo te greha vredne Slovenke, da se slačijo za nekaj Evrov. Vse skupaj mi malo smrdi na prevaro, da to niso ravno naše punce in bi bil tisti, ki ga punce pokličejo razočaran, če jih bi spoznal tudi na štiri oči.

Kam gre ta svet? V Grčiji so popolnoma ponoreli. Študentje so najprej nekaj protestirali, zdaj pa je že vse na ulicah in samo v Atenah so naredili za 200 milijonov Evrov škode. Zdaj niso več zadovoljni z grško vlado in menda tudi prejšnja ni bila nič prida. Ne vem, ali je pri nas kaj bolje? Da bi zmanjšali posledice recesije, bodo zmanjšali obdavčitev gospodarskih družb v delu, ki je namenjen socialnim transferjem. Torej bo za tiste, ki jim je pomoč potrebna, še manj sredstev. Sindikalistu Semoliču dam kar prav, da to ni dobra poteza, saj bodo družbe na ta račun le povečale dobičke in prihranjena finančna sredstva ne bodo namenjala za ohranitev delovnih mest. Bolj zanimivo pa je to, da se je naša trenutna zunanja politika postavila po robu Hrvaški, ki se pogaja za vstop v EU. Vlada R Slovenije je trdno odločena - celo politični konsenz je dosežen med vsemi parlamentarnimi strankami, da tokrat ne bo popuščala. Borut Pahor pravi, da Slovenija ne bo zavirala Hrvaške pri približevanju EU, ampak se bo ta sama, če ne bo sprejela naših pogojev. Moram potrditi, da smo že nekaj časa potrebovali bolj odločno zunanjo politiko. Medtem se na facebooku že pletejo klubi slovensko-hrvaškega prijateljstva. Prejel sem vabilo, da ga tudi sam kliknem, ampak sem se odločil, da me tokrat ne bodo dobili. Ja, všeč mi je hrvaško morje in hrvaška glasba, zato sem lahko le prijetelj njihovega morja in glasbe. No, tudi nekateri ljudje, ki sem jih v življenju srečal, so bili prav v redu. Oh, tista Jadranka je bila sploh super. Kaj neki zdaj počne? Verjetno ima kakega mornarja in tri otroke… in to so trenutki, ko misli odjadrajo leta nazaj, ko pride na dan misel - kaj bi bilo, če bi bilo, ampak ni bilo… Medtem preklopim še na hrvaški TV kanal CMC in kot nalašč zaslišim en tak lep glasbeni komad. Prvič sem gledal Vesno Pisarović in poslušal “Da sutra umrem”. Ker mi je v redu, bi to privoščil še komu, zato sem videospot prilimal še sem.

Zdaj pa spat! Še pet ur odremam, potem pa grem v službo. Špageti so bili pa dobri…

Rojstni dan. Kaj je že to? Ali se je res potrebno tega tako veseliti? Spominjam se mojih otroških rojstnih dni. Niso bili kaj prav velikega, v primerjavi z današnjimi nič posebnega. Bili so popolnoma drugačni rojstni dnevi. Ni bilo še Mc Donnald’sa ali TUŠ Planeta, da bi nas starši peljali tja, kjer bi se skupaj igrali s svojimi prijateljčki v varstvu tamkajšnjega osebja. Spomnim se svoje prve torte. Dobil sem jo za deseti rojstni dan. To je bilo res nekaj velikega - moja prva torta. Na fotografiji se še danes vidim - ne da bi jo bilo potrebno pogledati, skupaj z mamo in sestro. Fotografijo, ki je zabeležila edinstven trenutek, je naredil naročen fotograf. Spomnim se, da sem na ta dan oblekel popolnoma nov brezrokavnik - da bi lep na fotografiji. Očetu se je vse to zdelo neumno, zato ga to popoldne ni bilo doma. Mama je hotela, da bi bilo drugače.  Ko se spominjam za nazaj, se ne spominjam, če je oče kdaj v življenju sploh dobil torto. Verjetno nikoli. Ne, nismo bili revni, ampak včasih je bilo vse bolj skromno in ni bilo vse tako samoumevno. Potem so prišla leta, ko sem res težko čakal na rojstni dan. Pri petnajstih sem samo še razmišljal, kdaj bom star osemnajst let, da bom postal odrasel in končno svoj gospod. Ko bom lahko počel kar bom hotel… Teh let  “ko bom lahko počel kar bom hotel” nisem nikoli doživel. Sem pa kmalu občutil ob sebi prvo punco, nato tudi kmalu prvo čisto pravo ljubezen, imel kmalu tudi izpit za avto, končal srednjo šolo, imel prvega “fička”…, nato pa so leta pričela drveti. Vse se je pričelo odvijati prehitro, vsaj za mojo pamet, ki je včasih potrebovala nekoliko več časa za vse kar se dogajalo okoli mene. Kmalu so rojstni dnevi postali nekaj, kar mi je postalo odveč. Zakaj bi se veselil rojstnih dni, če mi prinašajo vedno več odgovornosti, vsakodnevnih bitk za uspehom, nekaj več problemov in neprijetnih zapletov. Nazadnje sem ugotovil, da je moj čas obstal. Čas je tekel in jaz sem se staral, vendar sem kljub temu zadnja leta ostajal enako mlad ali star. Vsem se je nekam mudilo, meni nikamor - kot da bom živel še sto let in sem komaj začel živeti. Kar naenkrat sem se prebudil iz tega sanjavega spanca in ponovno padel skozi prepad v realno življenje. Vmes mi je ušlo nekaj priložnosti, ampak sem do njih ostal popolnoma ravnodušen. Še enkrat sem si rekel: “Zbudi se! Menda se res samo enkrat živi. Se bom res kar naenkrat postaral, ne da bi resnično živel?” Zdrznem se in sam sebe sunem pod rebra: “Ja, tukaj sem! Živim! Veselim se življenja…” Zdi se mi, da bom kmalu pekel torto za rojstni dan. Zato, ker bi se rad veselil in ne sam. Zadnji rojstni dan je bil res bolj klavrn. Nisem ga želel praznovati. Tokrat ga bom. Sam in še z vsemi, ki bodo hoteli biti z menoj!

Pred nekaj dnevi sem se zalotil ob tem razmišljanju, ko sem gledal vesele obrazke. Tudi njim ni pomembna samo torta in materialne stvari, ampak je kar videti, da  jim veliko več pomeni topel objem in prijazna beseda. Morda bi se temu lahko reklo tudi “ljubezen”. Kako malo potrebujemo ljudje, da se počutimo dobro. Trinajst in pet let. Svečke smo kar nekajkrat prižgali, ker je tako dober občutek, ko se vanje pihne. Nekaj slikc je nastalo ob smehu in veselju, čeprav z odraščanjem prihajajo čisto nove stvari v življenju, na katere nas nihče ne more v celoti pripraviti. Lara in Luka - še enkrat vse  najboljše!

Danes sem se po nekaj letih odločil, da grem ponovno podarit mojo rdečo kri. Sodelavec, ki je stalni krvodajalec, je omenil, da so ga klicali zaradi potrebe po trombocitih in sem se hitro odločil, da grem zraven. Na Zavodu RS za transfuzijsko medicino je takoj za vhodom okence za prijavo krvodajalcev. Prijazno povprašajo za osebne podatke za obrazec, saj brez tega nikjer ne gre in že na samem začetku sem dobil potrdilo o zadržanosti z dela (za službo), zaradi odvzema krvi. Po Zakonu o delovnih razmerjih krvodajalcu pripada na krvodajalski dan dela prost dan oz. izredni dopust, kar kaže na to, da država ali delodajalec (o natančnem plačniku nadomestila se nisem zanimal) v bistvu subvencionira krvodajalstvo. Nato je sledil odvzem vzorca krvi iz prsta, izpolnjevanje ankete glede preverjanja rizičnosti, merjenje krvnega pritiska in utripa, ter nazadnje še kratek razgovor z zdravnikom. Tu kaj hudo posebnega ni bilo razen tega, da sem imel število utripov srca na minuto kar znatno nižje od običajnega. Menda je to značilno za športnike, saj potem, ko sem povedal, da dvakrat tedensko igram košarko, enkrat odbojko in da vmes tudi malo tečem, alarma ni bilo več. No, navsezadnje se mi je kar zdelo, da sem še vedno tretiran kot športnik. Zdaj je bilo pa le na vrsti tisto glavno - pravi odvzem krvi. Stopil sem v večji prostor, kjer se bohotijo udobni usnjeni sedeži za polelžeči položaj in se po napotkih prijaznega osebja namestil na najbližjega. En nežen špik in že je zacurjala moja rdeča kri. Najprej v eprueto (menda zaradi testov na HIV in hepatitis), nakar še v nekaj minutah 4,5 dcl (0,45 litra) v vrečko. Zanimivo, da se ne čuti prav nič. Nobene slabosti, kaj šele bolečine. Medtem sem malo klepetal s sestrami, saj ni bilo prav hudega drena - poleg mene je bil v tem času na sosednjem polležalniku le še en krvodajalec in hitro je bilo opravljeno. Presenetilo me je le to, da sem se igle v roki že kar navadil in me je kar motilo, da so mi jo potegnili iz roke. Malo je zapeklo, ampak tega seveda nisem pokazal, saj sem vendarle močan “dec”. Poslovil sem se in rekel, da kmalu spet pridem. Med vsakim dajanjem krvi mora preteči najmanj tri mesece. Od tam sem bil z bonom napoten v restavracijo, kjer sem se lahko okrepčal. Na voljo imajo različne sendviče, jogurte, pecivo, sadje, čaj in seveda kavo po izbiri. Vsak se lahko nasiti kolikor ga je volja. Jaz sem si privoščil kavo kar dvakrat, saj sem moral počakati še kolega, ki se je zadržal malo več časa. Bila je dobra in tudi občutek je bil dober - upam, da bom s tem res komu tudi pomagal in da nisem daroval le tisto najbolj sitno kri.

V soboto je bil en poseben dan, saj sem se udeležil ustanovnega kongresa Sindikata policistov Slovenije (SPS). Zbor je s svojo prisotnostjo počastila tudi ministrica Katarina Kresal in nam spregovorila s spodbudnimi besedami. Po sprejetju statuta je bil za predsednika SPS soglasno izvoljen Zoran Petrovič, vodja organizacijske skupine in prav tako predsednik Združenja policistov Slovenije. V vodstvo sindikata je izbral za podpredsednika Davida Brumca in za sekretarja mojo malenkost. SPS se bo najprej trudil doseči status reprezentativnosti in zagotavljal pravno zaščito svojih članov, ter medtem opozarjal delodajalca na nepravilnosti in slabe rešitve.

Na ustanovnem kongresu sem kot sekretar SPS z govorom predstavil programska izhodišča:

Spoštovane kolegice, kolegi in gostje!

Danes smo se tu zbrali, da bi izrazili našo svobodno voljo in pravico do združevanja, zaradi skupnih interesov. Naša prisotnost v tej dvorani je odraz naše volje, da bi opozorili na položaj policistk in policistov v naši družbi, ter na naše nezadovoljstvo s položajem, v katerem smo se znašli.

Pričeli smo z iskanjem neke nove poti, ki nas bo popeljala do boljše prihodnosti. Orodje, ki nam bo služilo pri tem, se od današnjega dne naprej imenuje Sindikat policistov Slovenije. Počaščen sem, da sem lahko tukaj z vami. Močno verjamem, da bo vaša podpora obrodila sadove in prinesla legitimnost našim prizadevanjem, da storimo korak naprej in presekamo neučinkovito monotonost policijskega sindikalnega gibanja. Policisti se zavedamo našega poklicnega poslanstva, odgovornosti in službenih dolžnosti, vendar smo se v preteklosti počutili prepogosto izigrani pri delitvi bonitet, ki jih je v skrbi za zaposlene v državni upravi delil ali jemal naš delodajalec. Izgubili smo benificirano delovno dobo, nekajkrat smo ostali brez povišanja plač, ker je morala država varčevati. Tedensko razporejanje na delo do 48 ur in zagotavljanje najmanj enega mesečnega vikend počitka je samo še dobra volja naših predpostavljenih. Vrgli so nas v tako imenovane primerljive plačilne razrede in nam vse do izvedbe plačnega sistema prodajali meglo. Delavci v javni upravi trenutno lahko le sanjamo o božičnici in trinajsti plači. Včasih imamo občutek, da nas ta država in družba sploh ne potrebujeta. Zaradi nezadovoljstva s slabim položajem in ponekod tudi slabimi notranjimi odnosi, nas sodelavci vsakodnevno zapuščajo in poiščejo priložnosti izven naših vrst. To niso turisti v Policiji, ampak izkušeni delavci, ki jih ne potrebuje samo Policija, ampak tudi vsi državljani. Zaradi manjka policistk in policistov je vsakodnevne policijske naloge vse težje opraviti in se vse bolj pojavlja težava opravljanja kvalitetnih storitev, ki jih pričakuje javnost od nas, saj se vsi državljani želimo sprehajati po naših ulicah z občutkom varnosti. Morda se tudi zaradi tega razloga slabšajo medsebojni odnosi v naših enotah, vsekakor pa je za slabšanje klime v naših vrstah kriv tog sistem, ki ga ohranjajo nekateri starodobni policijski vodje z vzvodi ustrahovanja in šikaniranja. Vse to je zadosten razlog, da z aktivnim sindikalnim delovanjem presekamo sedanje stanje in zberemo moči za preobrat v dojemanju vloge Policije v našem družbenem sistemu kot zelo pomembnim členom družbenega življenja pri zagotavljanju standardov varnosti. Sodobne evropske družbe že znajo ceniti delo policistk in policistov. Naša permanentna naloga bo, da se naš delodajalec nauči bolj ceniti tudi naše delo.

Z rojstvom Sindikata policistov Slovenije so postavljeni temelji za začetek našega dela, ki bo v začetku usmerjen k pridobitvi statusa reprezentativnega sindikata, da postanemo enakopravni sogovornik delodajalcu. Za pridobitev tega statusa mora sindikat delovati vsaj šest mesecev in pridobiti podporo deleža vsaj 15-ih odstotkov vseh policistk in policistov. V tem času bomo našim članom nudili pravno pomoč in jim svetovali. Delodajalca bomo opozarjali na ugotovljene pomanjkljivosti in mu predlagali rešitve. Z našimi predlogi se bomo vključevali v organiziranje Policije v delih, ki posegajo v pravice iz delovnega razmerja policistk in policistov. Ko bomo ocenili, da je potrebno seznanjati javnost, bomo o naših stališčih obveščali tudi javne medije.

Do pridobitve statusa reprezentativnega sindikata se bomo osredotočili na naslednje možnosti za izboljšanje delovnega in socialnega položaja policistk in policistov, in opozarjali:
- na neprimerne pogoje dela in predlagali ukrepe za izboljšanje,
- na pomanjkljivosti obstoječega sistema nagrajevanja za opravljeno delo in nezadostnega dodatnega nagrajevanje policistov glede na povečano obremenjenost, storilnost in kvaliteto dela,
- na neobstoječe zakonodajne predpise, ki bi preprečevali, da bi policisti odgovarjali v postopkih civilne pravde za dejanja, ki jih storijo pri opravljanju policijskih nalog,
- na pomembnost ustvarjanja kvalitetnih odnosov na delovnem mestu, vplivanje na sistem organiziranosti policije s ciljem preprečevanja šikaniranja in mobbinga,
- podajali bomo argumentirana mnenja o slabostih sistema organiziranosti Policije, ki vplivajo posredno ali neposredno na pravice iz delovnega razmerja policistk in policistov.

Najkasneje po pridobitvi statusa reprezentativnega sindikata bomo z delodajalcem lahko sklenili pogodbo o sodelovanju, s katero bodo določena razmerja med sindikatom in delodajalcem. Prav tako bo status reprezentativnega sindikata prinesel možnost neposrednega pogajanja z delodajalcem. Zato vas pozivam, da te informacije prenesete tudi vašim sodelavkam in sodelavcem, ter jim priporočite Sindikat policistov Slovenije kot najboljšo alternativo za našo boljšo prihodnost.

Hvala.