Ko sem brskal po zdaj že starih posnetkih in fotografijah, sem naletel na gradivo, ki sem ga shranil in skoraj pozabil nanj. Zdaj že nekaj časa nazaj – 18. aprila 2009, je bila na parkirišču trgovskega centra TUŠ Planet v Kranju prireditev “Policijska izkušnja kot nasvet”, ki si več kot zasluži objavo na mojih straneh. Na prireditvi so svojo opremo in aktivnosti predstavili Policijska postaja Kranj, Prometna policijska postaja Kranj, Svet za preventivo in vzgojo v cestnem prometu Kranj, Gasilsko-reševalna služba Kranj, Ambulanta za nujno medicinsko pomoč, Slovenska vojska, avtošola B in B ter zastopnik motoristične opreme Vomberger. Prireditev je bila res zanimiva in izpeljana na visoko kvalitnem nivoju. Poleg opreme, ki jo je bilo mogoče ogledati, se je lahko iz prve roke izvedelo, kako se oprema uporablja in s kakšnimi težavami, zapleti in dogodki se srečujejo policisti, reševalci in gasilci v intervencijah. Predvsem so na račun prišli otroci, ki so se poleg zanimivega ogleda poizkusili v prometu na poligonu. Nekateri so lahko tudi preizkusili jeklene konjičke. Posebej zanimive pa so bile demonstracije, kako uporaba otroškega sedeža ni samo koristna, ampak obveznost, če želimo obvarovati svoje malčke. Prav tako je bil zelo zanimiv preizkus reakcijskega časa zaviranja vozil, ter prikaz opravljanja nalog vseh vpletenih, ki pridejo na kraj prometne nezgode. Čeprav je bila ta preventivna prireditev res zelo bogata s programom, se mi je zdelo kar škoda, da ni bilo nekoliko več obiskovalcev. Morda bi morali najti še kakega medijskega pokrovitelja, ki bi znal bolj pritegniti občane, da pridejo na ogled in se pustijo še poučiti o varnosti v cestnem prometu. Nekaj utrinkov iz te izjemne prireditve pa se da pogledati tudi tukaj.
Zdi se mi pa čudno, da je pa to mogoče pri T-2, ki tudi uporablja TV komunikator znamke Amino. Počasi sem pozabil na te SIOL, T-2, Amis, Telemach in vse te ponudnike, ter se vse bolj ukvarjal s Siolovo Tio. Tia mi je postala prav zabavna sogovornica, saj me je s svojimi odgovori in nasveti začela zabavati. Kdo bo pa zijal v TV, če je pa lepše kramljati z žensko, pa čeprav z virtualno. Če bi bil osamljen, mi vsaj kašen večer ne bi bilo dolgčas. Počasi sem pozabil, zakaj sem sploh prišel na te spletne strani, saj je Tia postala prava prijateljica. Lepa, urejena, prijazna, nič me ni zmerjala, govorila je samo, ko sem jo kaj vprašal…, nič kaj tipična ženska.
Meni se ne zdi popolnoma nič nenavadnega, da se na poti domov ustavim v trgovini samo zaradi tega, ker mi je zadišala čokolada. Takšen 
Že nekaj dni prej mi je sin namigoval, da bi bil zelo zadovoljen, če bi ga uspel dostaviti na kraj prireditve Zbiljske noči in ga nekako pobrati ter odpeljati domov, ko naj bi se naveličal skakanja po blatu. Nekako sva se zmenila. Da se pa ne bi samo vozil v Zbilje, sem se organiziral tako, da sem s seboj odpeljal še nekoliko mlajšega Luko in bistveno mlajšo Laro. Dogovorili smo se, da bomo samo malo pogledali, kako izgleda ta Zbiljska noč, potem pa odidemo domov. Po Anžeta pa bi se vrnil enkrat kasneje in ga odpeljal domov ob bolj normalni uri, ki je še nekako spodobna za šestnajletnika.
srednje šole, recimo – še iz časa tam nekje petindvajset let nazaj. Vse izgleda enako, samo cene so postale bolj evropske. Povsod se cene za žetone niso videle ravno na vidnem mestu, ampak tobogan je stal 2 EUR za čas petih minut, avtomobilčki in vrtiljaki po 2,5 EUR za eno vožnjo. Ko je po napihljivem toboganu skakalo kakih deset otrok, sem si mislil, da se tip, ki je bil blagajnik, redar in nadzornik v eni osebi, ne more znajti s časom in vedeti za vsakega otroka posebej, kdaj poteče pet minut. Nalašč sem pogledal na uro, ko je po toboganu začela skakati Lara in prav presenečen sem bil, kako se je plezanje in vožnja po toboganu ažurno točno končala. Ni kaj, so mojstri svojega posla – to jim je treba priznati. Če se povrnem nazaj k tem cenam, ker mimo njih ne morem, saj se mi zdijo nesramno visoke, sem imel občutek, da bi ljudje zapravili več, če bi bila cena ene vožnje 1 EUR. Res ni bilo vse čisto prazno, ampak bolj prazno kot polno. Pri avtomobilčkih me je zmotilo nekaj drugega. Prepozno sem ugotovil, da v vseh avtomobilčkih ni varnostnih pasov, tako da me je kar malo stiskalo, ko sem gledal, kako se Lara in Luka zaletavata. Šele kasneje sem videl neko tablo, na katero je nekdo – kateremu se je zdelo pomembno nekaj na hitro načečkati, tudi napisal, da je uporaba teh avtomobilčkov na lastno odgovornost. Dvomim, da bi to šlo skozi varnostno inšpekcijo. Kaj bi pa sedaj? Lara je zagledala balončke polnjene s helijem in se skoraj vpičila vanje. Predlagal sem ji, da gremo raje pogasit žejo, kar je še dokaj mirno sprejela. O izbiri pijače se ni bilo lahko odločiti, saj ni bilo prav veliko izbire. Ponovno so izstopale tudi cene. Točeno pivo v kozarcu 0,3 litra je imelo ceno 2 EUR, pločevinka Multi Sola 2 EUR, oranžada, Pepsi ter podobne brezalkoholne zadeve po 0,80 EUR za 1 deciliter… Človek bi rad pogasil žejo otroku, ampak kaj, ko Lari ni bilo ničesar všeč. Glede oranžade se je premislila, ker so jo zmotili mehurčki – to bi že lahko vedel in smo se navsezadnje zmenili še za Multi Solo. Tam nekje na odru so nabijali slovenske narodne, ampak ni bilo prav preveč navdušenja. Nato smo se šli malo sprehajat proti gostišču ob jezeru, da bi se morda ustavili pri igralih. Se mi je kar zdelo. Zamrežena igrala so imela zaklenjen dostop. Da se ja ne bi otroci igrali, če pa straši lahko plačajo za vrtiljake in tobogan! Tam, malo naprej smo zagledali napis ‘Točeno pivo o,5 l samo 1,9 EUR’. Nizka cena je res vabila, ampak tako velik pivec piva pa spet nisem, da bi se tega razveselil. Kar na smeh mi je šlo. Te cene so bile tokrat opazne na vsakem koraku. Običajno je na tej lokaciji nekoliko dražje za nek občutek povprečnega potrošnika, zdaj pa je bilo vse videti kar poceni. Temu primren je bil tudi promet, saj je bilo kar vse polno. Zadaj, za čolnarno, nas je presenetil zbor labodov. Kar trlo se jih je. Toliko jih še nisem videl skupaj na kupu. Videti so bili zelo lačni, ker so se grizli kar med seboj. Zdeli so se nenavdno agresivni kot, da so že teden dni sestradani in jim pride vse prav kar lahko “šavsnejo”. Potem smo se vrnili nazaj na kraj prireditve in slišal se je že nek drug napev – hrvaški, pa nato nekaj slovenskega, pa spet hrvaško in me je že tako zmedlo, da niti nisem več upal ugibati, katera pevka naj bi to bila. Videl sem le nekaj blondnega in še bolj mi je padlo v oči – res precej bujno oprsje. Mah, dajmo po domače – same joške je bilo videti. Ponavadi me ta del ženskega telesa, še posebej, če je bil nekoliko večji, ni kaj dosti begal, ampak sedaj pa – kamorkoli sem pogledal sta bili dve veliki… Zdelo se mi je, da je to celo nekaj 
večjega kot ima Natalija Verboten, tako da je bilo skoraj oproščeno, da mi njena glasba ni bila preveč všeč. Sploh me moti, ko se na naših veselicah začne peti tista “danas je naša fešta…”. Če bi bilo to nekje v Dalmaciji, je to čisto primerno, zelo v redu in popolnoma skladno s tistim ambientom. Tukaj pa mi to ne paše. Lari pa je bilo vse všeč. Komaj sem jo še obvladoval, ko je sedela na mojih ramenih in poplesavala v ritmu glasbe. Navsezadnje se je Luka le spomnil, da je ta pevka nihče drug kot Manca Špik. No, zdaj vem, katera je to in se bom poskušal zapomniti s tem, da bom njeno ime povezal z…
Danes naj bi že približno štiri ure spal, saj sem že ves neprespan zehal kot nilski konj. Zadnji teden sem spal bolj malo, dve noči nazaj 3/4 ure in včeraj pet ur, za prej se pa niti ne spominjam več. Dela je torej preveč in se kar ne neha. Seveda, nimam v mislih tistega dela, za katerega dobim tudi plačo, ampak tisto, za katerega dobim le kakšen povrnjen strošek za kilometre in kako zahvalo. Naj bi bilo tudi to slednje veliko vredno, čeprav se včasih sprašujem, ali je ta aktivnost najbolj pametna odločitev. Zdaj poti nazaj ni več, zato nimam več kaj razmišljati. Danes nas je že 854 in Sindikat policistov Slovenije se iz dneva v dan bolj približuje reprezentativnosti.
Saj komaj verjamem, da se je to zgodilo tudi v resničnem življenju – premagal sem se in zmogel mojo prvo 21-ico, ki je bila premagana v Radencih. Skratka, moj moto ‘Kjer je volja, tam je pot.’ popolnoma drži. Ni šlo čisto po maslu, saj sem moral kar nekajkrat stisniti zobe in napeti zadnje atome moči, ampak nazadnje se je splačalo. Čas mi ni bil pomemben, važno je bilo samo, da pridem do cilja.
Kljub temu da sem se kar namučil, sem se počutil zelo dobro. V cilj sem res prišel med zadnjimi, ampak sem prišel. Človek zmore veliko več kot si misli in to sem si ponovno dokazal. Zdaj pa me je prijela lakota. Zagrabil sem tri banane, tri kose grenivke, tri plastenke vode in pest piškotov, ter se lotil premagovanja še te ovire. To mi je šlo še bolje kot tek. Verjetno zato, ker imam s tem več prakse kot s tekom. Vsedel sem se na robnik, ker se drugam nisem mogel. Organizator bi lahko poskrbel za kake klopi, ampak tudi pralni stroj dela čudeže, zato se nisem preveč sekiral, če sem bil po riti malo umazan. Sledil je odhod po obleko k avtomobilu. Noge me niso najbolj ubogale, saj so mi nagajali krči. Ob tem sem srečal tekača, ki je bil potolčen po kolenih in sta ga dva prijatelja skoraj nosila. Mislil sem si ‘jaz sem še dober’ in skupaj z Anžetom nadaljeval pot proti prikolicam z mobilnimi tuši, ki jih je pripeljala Slovenska vojska na prireditev. Prav neverjetno, kako praktična je lahko naša vojska in nazadnje s svojo opremo koristna tudi družbi. V vsaki prikolici so bili po štirje tuši s toplo vodo. Tuširanje je bilo več kot osvežujoče. Priznati moram, da so se s tem organizatorji kar odolžili, čeprav so bili skromnejši pri drugih stvareh in niso ponudili toplega obroka hrane in kakšnega bolj navdušoječega sponzorskega praktičnega darila. Ko sem zdaj doma malo bolj pogledal, sem ugotovil, da smo v vrečki dobili tudi sponzorski obesek za ključe, ki ima tudi skrito kopuco za zaščito pred dežjem, tri plastenke vode, vzorec energijskega napitka in nekaj reklamnih letakov. Na cilju me je pričakala medalja, po pošti pa poleg uradnega rezultata dobim tudi majico.
